Bolečina zaradi Slovenije

BEOGRAD – Sinoči se je začel polfinale regionalne košarkarske lige ABA. Slovenskega kluba že lep čas ni med elito, naše barve pa poleg sodnikov zastopata trener Cedevite Jure Zdovc in košarkar Crvene zvezde Alen Omić. »Smo v dobri formi. Premagali smo Valencio, ki je aktualni španski prvak, zdaj pa so naše misli povsem pri ligi ABA,« nam je povedal 25-letni Alen Omić, ko smo ga poklicali v Beograd. »Naslov v ligi ABA nam prinaša evroligaško vstopnico za novo sezono, zato tudi totalna mobilizacija. Spoštujemo ekipo črnogorskega Mornarja. Ker smo izgubili finale srbskega pokala, bomo zelo motivirani tudi v domačem državnem prvenstvu,« nadaljuje Alen, ki je v minulih 14 mesecih preživel in doživel marsikaj.

V Beogradu je lepo

Pa začnimo na koncu: januarja letos je iz Izraela (sprva je bil član Hapoela iz Jeruzalema) prišel v Beograd, kjer pa ga del navijačev Crvene zvezde ni pričakal ravno odprtih rok. Na srečo je to preteklost. »Lepo mi je v Beogradu, vsi soigralci od kapetana Branka Lazića naprej so mi maksimalno pomagali pri prilagoditvi. Prišel sem v urejen klub, kjer se točno ve, kaj se od mene pričakuje. Treniram in dajem vse od sebe, srečen sem, ker igram. Ritem tekem je oster. Včeraj Mornar, zdaj sledita evroligaška obračuna s Panathinaikosom in Fenerbahčejem, potem druga tekma polfinala lige ABA,« strne vtise in opiše svoj delokrog v glavnem mestu Srbije. V prvem delu sezone se v Izraelu ni naigral, čeprav je upal, da se je lani poleti dobro odločil.

Zmeda v Izraelu

»Izkazalo se je, da je v ekipi vsak igralec zgodba zase. Sledile so igralske menjave, potem je odšel trener. Za nameček smo začeli izgubljati v domači ligi in evropskem pokalu, iz EuroCupa smo celo izpadli. Nisem se videl, da bi sezono nadaljeval le v izraelski ligi, zato sem hotel v novo sredino,« je pojasnil odločitev, da odide v ambicioznega evroligaša.

»V Crveni zvezdi štejejo zmage, kjer daš vedno milijon odstotkov od sebe! Pritisk je sestavni del posla. Trener Dušan Alimpijević mi zaupa. Je mlad in dober strokovnjak, veliko ve o košarki, za katero živi 24 ur na dan in sedem dni v tednu. Od mene pričakuje, da vsako akcijo, ko dobim žogo, hitro končam, da grem na odbito žogo po skok, ob tem ne sme manjkati agresivnosti. Se razume, da ves čas spodbujam ekipo,« je podrobneje opisal svoje naloge.

Več spoštovanja

V teh 14 mesecih je za Omića prišlo tudi grenko spoznanje, da v slovenski reprezentanci ni ultimativna številka ena med naturaliziranimi košarkarji. V ekipi za evropsko prvenstvo je mesto našel Anthony Randolph. «Tole z reprezentanco me še vedno boli... Ta bolečina bo v srcu ostala za vedno. Nisem pričakoval, da se mi bo to zgodilo. Korak za korakom sem šel proti slovenskemu dresu, ki sem ga hotel nositi, dokler bi zmogel. Potem pa se nekaj spremeni čez noč. Nisem rekel, da je to zame zaključena zgodba. Zagotovo pa nisem potrčko. Imam svoje ime, naj se to spoštuje, ne pa da me enkrat želiš, drugič pa ne. Tu sem ali pa me ni,« Omić še danes čustveno dojema vse v povezavi s slovensko izbrano vrsto. Z reprezentanco ga trenutno veže dobro prijateljstvo s Klemnom Prepeličem. Alen je ponosen, ker se je Klemen tako dobro znašel v reprezentanci, navdušujejo pa ga tudi prijateljeve igre v Franciji.