Petdesetletni Miran Stanovnik, obče znani puščavski lisjak, se je letos z motorjem že 18. udeležil vztrajnostnega relija Dakar, tekmoval je z mrcino KTM 450 rally replica. Tudi doma, po novem je župan občine Log - Dragomer, ne gre brez dvokolesnika. »To imam očitno v genih. Saj tudi štiriinpolletnemu sinu nisem posebej priporočal motorjev. A ko pride v garažo, vidi parkirane štiri. Saj ne more biti drugače, kot je, tudi on se je navdušil nad njimi. Sam sem prav tako videl očeta,« razkrije, kako je prišel v stik z motošportom. Ko ne tekmuje čez drn in strn, je bolj umirjen. »Najraje se usedem na svoj 300-kubični skuter honda,« pove. Pojasni tudi, zakaj mu je ta njegov skuter tako pisan na kožo: »Nanj se lahko usedem kar v salonarjih, menjava obutve ni potrebna, salonarji pa ostanejo celi. Nimam niti sindroma veselega motorista, muh in mušic nimam med zobmi, saj imam pred sabo posebno steklo. Bistveno je, da mi omogoča, da sem kar se da hitro iz točke A v točki B.« Pohvali sistem ABS, ki ga premore njegov šest let stari motor, in sklene: »Sem imel kar srečo, hvala bogu. Do zdaj se s tem motorjem še nisem prevrnil ali poškodoval.«
Iz plenic
na motor
Iz Pečk pri Makolah pri Slovenski Bistrici je komaj 18-letni, a v svetu že priznani junak motokrosa Tim Gajser. Pri 11 letih je že postal evropski motokrosistični prvak, prelomno pa je bilo 2012., ko je osvojil naslove italijanskega, evropskega in svetovnega prvaka. Letos dirka s hondo CRF250R. »Motokros sem začel voziti pri dveh letih in pol. Že vse od rojstva sem hodil na tekme, saj je oče vozil motokros, in tako sem tudi začel. Ko me je oče dal prvič na motor, je opazil moj velik italent, in takrat se je začelo,« se spominja začetkov. Ki pa so bili za njegovo družino težki. Ravno na progi za motokros je Tim izgubil starejšega brata, a je njegov oče in trener Bogo zmogel toliko moči, da se je po družinski tragediji pobral in iz sina ustvaril svetovnega prvaka. »Motokros mi pomeni vse na svetu. Živim za treninge in vikende na tekmah. Resnično si ne morem več predstavljati drugačnega življenja. Pomembno je, da imam rad to, kar delam,« poudari dijak slovenskobistriške gimnazije, ki pa, zanimivo, (še) nima izpita za cestni motor. »Saj se zdivjam na progah in poligonih za motokros. Imam samo izpit za avto,« pojasni. Poškodbe ga niso obšle, septembra so mu ob padcu v Latviji počili vretenci in rebro.
Štirje padci na sezono
Motodirkač Boštjan Skubic se je zapisal v slovenske anale motošporta s četrtim mestom na prestižni vzdržljivostni dirki 200 milj Daytone, do uspeha kariere se je pripeljal na yamahi YZF-R6. Danes 41-letni Skubic je pri 16 sedel na prvi superšportni motor, potem pa začel kmalu hoditi na dirkališče Grobnik pri Reki, kjer si je dajal duška. Na vprašanje, koliko motorjev premore, odvrne, da premalo. »Želel bi si jih več. Moja zbirka jih šteje 10: dva upokojena dirkalnika, vespa iz 50. let, klasični BMW s konca 60., motor za motokros in nekaj manjših motorčkov za veselje,« opiše svojo motodružbo. »V prometu pa se dejansko ne vozim. Včasih na kak izlet z izposojenim potovalnim motorjem malo naokoli, sicer pa mi moj motorček honda grom v dirkaški preobleki ponuja vsakdanje veselje pri nizkih hitrostih in služi kot prevozno sredstvo v vsakdanjem življenju. Ob nedeljah pa, kot se spodobi za dirkača v letih, še kakšen krog s klasičnim motorjem, da odletijo pajčevine in se zavrtijo zobniki,« opiše, kdaj se spravi na motor. Ob vožnji z motociklom brez padcev ne gre. Boštjan, tudi strokovni komentator dirk na POP TV, se zvrne po štirikrat na sezono. »Zlomljena kolk in prst, odrgnine in bolečine – vse to se znajde na mojem seznamu poškodb. Edini hujši padec je bil v Daytoni med dirko leta 2010, ko so me prepeljali v bolnišnico s hudim pretresom možganov in sem bil še nekaj tednov precej čuden,« se spominja.
Trinajstkrat prvak
Velikonočni ponedeljek je bil v Krškem tradicionalno v znamenju spidveja, najboljši pa je bil vnovič serijski slovenski prvak Matej Žagar. Na motor je prvič sedel, ko mu je bilo šest let, doma je iz Črne vasi pri Ljubljani, odraščal je na kmetiji. V svoji karieri se lahko član AMTK Ljubljana pohvali s 13 zaporednimi naslovi državnega prvaka, minulo sezono pa je sklenil na petem mestu v svetovnem pokalu, dirkal je na motorju znamke GM.
Sezona se je začela in prostega časa je zelo malo. Ko pa najde kakšno minuto, se z veseljem usede na svojega harley-davidsona. »Uživam v vožnji, hitrost pa ni višja kot 60 km/h,« nam pove 31-letni Matej. »Cesta ni dirkališče. Če voziš počasi in previdno, za 90 odstotkov zmanjšaš možnost nesreče, preostalih 10 je v rokah drugih udeležencev prometa. Pomembno je, da znaš predvideti, kaj bodo drugi storili na cesti.«
Akrobat na kvadrat! Motorist akrobatsko-kaskaderskega sloga (stunt riding) Rok Bagoroš iz Radencev spada med najboljše tovrstne voznike na svetu. Prav danes 26-letnik nastopa v avstrijskem mestu Tulln, kjer poteka Bike Austria 2015. Kariero z motorji freestyle je začel dokaj pozno, pri sedemnajstih, kot profesionalec pa že štiri leta navdušuje ljubitelje vratolomnih voženj doma in po svetu. Rad potuje in nastopa. »Velikokrat si lahko pred nastopi ali po njih na hitro ogledam okolico in mesto. Ker je motor narejen, da se ga vozi, se z njim odpravim po mestu in si pogledam znamenitosti. Včasih najdem katero odlično lokacijo, kjer preprosto moram pustiti svoj podpis z zadnjo gumo,« v smehu pravi Rok, ki ima na facebooku kar 200.000 oboževalcev z vsega sveta, na instagramu pa 20.000. Rok Bagoroš je tovarniški voznik proizvajalca KTM v segmentu freestyle in ambasador njihovih cestnih motorjev po vsem svetu. »Trenutno mi najbolj odgovarja KTM 200 duke, ker lahko z njim treniram bolj tehnične trike, ki so, kar se tiče ravnotežja in občutka za sklopko, precej zahtevni,« pojasni. Na voljo ima kar 10 tovarniških motorjev. O. B. |