Zmaguje v velikih bitkah

V teh dneh mineva dobro leto, odkar so v Dobrepolju ljudje dobre volje skuhali nekaj domačega vina. Gospodinje so napekle slastne piškote. Da so šli piškoti in vino v promet, pa je poskrbel Slavko Pajntar. Lokalna faca zna z ljudmi, prisluhnejo mu. Vsem je tudi tokrat pojasnil, da bodo cekini od prodanih dobrot šli za strelko invalidko Veselko Pevec. Da je vse teklo, kot mora, je skrbel župan Janez Pavlin (še en Veselkin zagovornik in podpornik), vmes pa je Žiga Kastelic raztegnil meh harmonike.

Zgodba, ki pritegne

Veselka Pevec je vse skupaj le nemo opazovala, bila je srečna, počaščena. Krajani je niso pozabili. Znova so ji dokazali, da je ena od njih. Njihova Veselka. »Najlepša hvala vsem, ki ste se v tem mesecu dni ustavljali ob Pinkijevi stojnici in prostovoljno prispevali za dober namen, za moje priprave na letošnje paraolimpijske igre v Riu de Janeiru,« je takrat preroško povedala Veselka. Vedela je, da jo čakajo igre. Tekmovanje njenega življenja. Da bo tako uspešna, pa ni vedel nihče. Ali si upal povedati na glas.

Veselka je dobila še eno bitko svojega življenja. Z zračno puško se je na 15. paraolimpijskih igrah v Braziliji zavihtela do zlate medalje! Na poti do zlata je postavila paraolimpijski rekord kvalifikacij in finala. S slogom. Mirno. Brez drame in dostojanstveno. Po Veselkino pač. Za svoj trud je bila tudi nagrajena, še drugič v karieri je bila izbrana za športnico leta med invalidi, priznanje pa je dobila tudi od Društva športnih novinarjev Slovenije, z zlatim znakom za športni dosežek jo je nagradila še Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite.

»Zdaj je konec s tem. V zadnjih mesecih je bilo pestro. Nisem pričakovala, da bo moja medalja pritegnila tolikšno pozornost,« je priznala Veselka, ko smo z njo obujali spomin na leto, ki se izteka. »Očitno je moja zgodba res vsem segla v srce,« je razmišljala. Ni bila daleč od resnice. Po strelsko povedano – zadela je v sredino.

Leta 1986 v Slovenijo

Življenje jo je često preizkušalo. Začelo se je v rani mladosti. Veselka je sprva bivala na Hrvaškem, kjer se je rodila 19. julija 1965. Mama Milojka še danes živi v Kninu in spremlja dosežke svoje hčerke, katere življenje se je drastično spremenilo leta 1983. Takrat je bilo konec njene ljubezni in zveze z nekdanjim policistom, ki pa ni znal prenesti resnice. Veselko je hotel ubiti. Hladnokrvno jo je pričakal na železniški postaji in jo ustrelil. Ko je šel s kraja zločina, je opazil, da je ni pokončal. Zato je vanjo sprožil še pet strelov. In končal krvavi pohod.

Veselka pa... V splitski bolnišnici so jo ohranili pri življenju, boj je trajal osem mesecev. Vmes so jo preselili na zdravljenje v Kraljevico. Kljub temu je postala paraplegik. Med rehabilitacijo je spoznala slovenski par, prav tako invalida, ki sta živela in delala v Sloveniji. Priporočila sta ji zavod Prizma Ponikve. Leta 1986 se je preselila v Slovenijo.

Mož, hči in tašča

V Ponikvah so v zavodu za vojsko in policijo izdelovali značke in medalje. Veselka se je zaposlila, vmes pa se priučila računalništva, zato je lahko delala tudi v pisarni. Uspešno je opravila tudi vozniški izpit, ki ji je odprl novo dimenzijo v življenju, za nameček pa je postala precej samostojna. Ustvarila si je dom, se poročila (in ločila), v zakonu pa se je rodila hči Saša, ki ima danes 18 let.

Veselka kljub ločitvi še danes skrbi za 86-letno taščo. In trenira, vmes pa vso energijo usmerja v svojo hčer, ki študira fizioterapijo in trenira atletiko pri Mariji Šestak. Na hčer je zelo navezana. Niti pomisliti si ni upala, da bo po taki tragediji postala mama, a ji je uspelo, s hčerko pa sta danes veliki prijateljici in zaveznici. Po slovesu od službe, ločitvi in hčerkinem otroštvu je Veselka pri sebi sklenila, da je napočil čas, ki ga bo predvsem posvetila sebi.

Diopter, ne dioptrija

Dokončno se je zapisala športu. Imela je srečo, saj je prišla v roke Poloni Sladič in njenemu pomočniku Alešu Kosmaču. V letu, ki se poslavlja, je vse podredila Riu in pripravi na igre. Pa ni šlo vse gladko. Najprej ji je opešal vid, trenirati skorajda ni mogla. Po pomoč so se z reprezentanco zatekli v Nemčijo, kjer so nastopili na tekmi svetovnega pokala. Izkušeni nemški optik ji je izdelal posebno lečo. Malce je pomagalo, povsem pa ne. Dokončno je bilo konec muk in težav tik pred igrami v Riu, ko so na njeni puški našli napako (težave z diopterjem). Ko so jo odpravili, je Veselka spregledala in že na treningu dosegala obetavne rezultate. To je bila dobra napoved za Rio, kjer se je zapisala v zgodovino. Njen uspeh je z 2. mestom in srebrno medaljo dopolnil njen reprezentančni kolega Franček Gorazd Tiršek.

Zavoljo vseh obveznosti Veselka še ni začela trenirati, za to bo še čas. Trenerka načrtuje, da bo puško prijela v roke spet januarja. Ter začela kovati nove uspehe. »Vsem Slovenkam in Slovencem želim v letu 2017 veliko zdravja. Vsi si zastavite svoje osebne cilje in jim sledite. Rezultati pa bodo odvisni od vaše predanosti,« za konec še doda Veselka, ki je v letu 2016 dobila tudi posebno poštno znamko njej v čast. Izdali so jo pri Pošti Slovenije.