Zmagovita tigrica 
na smučeh

»Tina Maze je za smučanje, kar sta Michael Jordan v košarki in Babe Ruth v bejzbolu,« je o naši šampionki zapisal noro navdušeni novinar nekega ameriškega časnika. O njej seveda najdete tudi drugačne zapise, na primer da je »turbo koza«, menda zaradi sitnobnosti in jokavosti; pa da ji nikoli ne bi uspelo pri pokru, ker tako slabo prikriva čustva.

Ko svobodno leti

Tina, ki bo 2. maja dopolnila smučarsko zrelih 32 let, ni mašina, čeprav, kot pravi sama, »včasih izpadem tako«. Njene neverjetne osredotočenosti na smučanje večina ljudi preprosto ne razume. »Ko se čutim, svobodno letim, okolica pač raje vidi, da si pod kontrolo in delaš pričakovane stvari,« je nekoč v intervjuju rekla Vitu Divcu, enemu od novinarjev, ki so njej in tistim okrog nje kar pri srcu. Nekateri ji niso, tega ne skriva, a je do njih korektna, po napadalnih vprašanjih o njenem »samo« petem mestu na SP na četrtkovem veleslalomu pa določene najbrž prenaša še malce slabše.

Pri tem se ji je slovensko ljudstvo, zaradi kolajn na tem prvenstvu in seveda tudi vseh prejšnjih, najbrž pa malce tudi zaradi zapisanega verza iz Zdravljice na njenem kombinezonu, odločno postavilo v bran. Kar je preveč, je preveč, je tokratno večinsko mnenje o nekakšni medijski užaljenosti s kančkom privoščljivosti, ker ne bo petih kolajn, ki so jih tudi v Team to aMaze sicer res omenjali kot precej realno možnost.

Edinstveni rekord

Tina ceni navijače, res pa ni dekle, ki bi izjemno uživalo v pozornosti in se, po možnosti z avbo na glavi, odzvalo na vsako frajtonarico, ki zaigra njej v čast. »Čutila sem, da so ljudje z menoj tudi takrat, ko mi ne gre,« je vendarle rekla v lanski sezoni, ko se je iz Sočija sicer vrnila z zlatima olimpijskima medaljama. V svetovnem pokalu pa ji, izčrpani fizično in psihično, ker se je preveč trudila ostati na vrhu in pri tem pozabila ubogati Andreo Massija, ni uspelo ponoviti podviga, ki ga je uprizorila leto prej. Podviga, ki ga morda nikoli ali vsaj zelo dolgo še ne bo uspelo ponoviti nikomur drugemu: 2414 osvojenih točk, 71 odstotkov vseh, ki jih je bilo mogoče osvojiti!

Olimpijski medalji sta bili vrhunec njene kariere, višje ne gre, gledano skozi oči njene ekipe oziroma Massija pa na neki način le izpolnitev davno zastavljenega cilja. Zastavljenega že daljnega leta 2002, ko je Massi na ljubljanski fakulteti za šport prvič srečal Tino in v njenih očeh prepoznal pogled zmagovite tigrice, le da takrat še ujetnice »luzerskega okolja«. V sezoni 2008/09 je šel par, takrat tudi že zasebni, na svoje. Seveda ni šlo brez nasprotovanja smučarskih, domnevno strokovnih krogov, podcenjevanja, zavisti in podtikanj, deloma tudi zato, ker je Massi Italijan. Slovenci svoja dekleta neradi oddajamo tujcem, če nam v naši samozadostnosti solijo pamet, še toliko težje.

Šampionki se je 
povsem predal

Ko torej govorimo o Tini, dekletu iz Črne na Koroškem, ki jo zaradi svoje iskreno oboževane sokrajanke občasno preimenujejo v Zlato ali Svetovno, je nujno govoriti o Massiju. »Zavedati se moramo, da sem Tini sedem let spreminjal osebnost, da se je sprememba dogajala tudi na silo, a drugače preprosto ni šlo, saj bi se zagozdili sredi poti, nekje med vrhunskostjo in tem, kar je dosegla, med tema stopnjama pa je velika razlika,« je iz njega izvrtal Jaka Lucu. Predal se ji je, šampionki, stoodstotno, tvegal veliko, tudi sebe, svoj ugled in zdravje, če hočete, jo branil in večinoma ubranil pred zanjo škodljivimi vplivi in jo obdal, tudi če se je kdaj zmotil, z enako noro predanimi ljudmi. Nekateri preprosto niso zdržali, nekateri so se, fizioterapevtka Nežka Poljanšek na primer, na srečo še pravočasno vrnili.

»Tina ne potrebuje več mojih izbruhov,« je po Sočiju rekel Andrea Massi, »zdaj je kot umetnica v najbolj zreli dobi ustvarjanja, in to je čudovito opazovati.« In se je zrelo umaknil, a vendar ostal dovolj blizu, da še naprej varuje svojo Tino, zmagovito slovensko tigrico, pri kateri je vsak dan vse, tudi počitek ob njej tako ljubem morju v Gradežu, podrejeno športni vrhunskosti. Pri čemer nikoli, ampak res nikoli ne pozabi, da je Slovenka. In Andrea Massi se je, ne pozabimo, po njeni zmagi v Vailu po smučišču spuščal z vihrajočo slovensko zastavo. Skrajni čas je, da se Tini Maze in tudi Andrei Massiju vsaj malce oddolžimo za vse, kar sta nam dala, in nehamo biti tisto »luzersko okolje«, iz katerega se iztrgajo le zares najboljši.