Zmagati želi prav 
na vsaki tekmi

Biatlonec Jakov Fak, doma iz malega Mrkoplja s 1300 prebivalci v Gorskem kotarju, je pred štirimi leti ponosno mahal s hrvaško zastavo, potem ko je na olimpijskih igrah v Vancouvru na desetkilometrski progi prišprintal do tretjega mesta. Tudi leto pred tem je bil na svetovnem prvenstvu v Pjongčangu v Koreji na 20-kilometrski progi tako rekoč čudežno tretji.

Jakov postane Jaka

Hrvati so bili presrečni, njihovi športni funkcionarji so se petelinili, ampak zasluge za Fakov uspeh gredo dejansko Slovencem. Natančneje, trenerju Urošu Velepcu, ki je mlademu Hrvatu, rojenemu 1987., leta 2009 ponudil, da trenira z našimi tekmovalci. Najbrž zato, ker se mu je nadarjeni in zagrizeni fant zasmilil, saj je po gorskokotarski divjini, kjer srečanja z medvedi in volkovi niso redka, za trening večinoma tekal in streljal brez ustrezne strokovne pomoči in podpore. Morda pa je imel zviti Velepec, vsaj kje v podzavesti, takrat tudi že načrt, da sosedom ukrade ta veliki športni talent. Kar se je, dobro se še spomnimo tistih čustveno, politično in patriotsko nabitih časov, pred začetkom sezone 2010/2011 tudi zgodilo.

Jakov Fak je dobil slovenski potni list, začeli smo ga klicati Jaka, drugi slovenski tekmovalci in tekmovalke pa so zaradi njega dejansko začeli hitreje teči in natančneje streljati. Zato ker Jakov ni le zelo prijazni fant – tudi slovenščine se je naučil hitro in ji za večji šarm dodal nekaj gorenjskega naglasa –, ampak ker ima našim športnikom pogosto tujo mentaliteto šampiona. Biatlon je zanj življenje in igra, način življenja, pri katerem uživa, a ima zelo jasen cilj – postati najboljši na svetu. Biti med deset je v redu, priti v rože, torej med prvih šest, super, ampak njegov cilj na vsaki tekmi je zmaga. Nič manj od tega.

Težave z zdravjem

Nekajkrat se mu je uspelo uvrstiti povsem na vrh, na SP v Ruhpoldingu leta 2012, denimo, so po tekmi na 20 kilometrov Jakovi zmagi v čast predvajali Zdravljico. Opravičil se je slovenski javnosti, ker besedila še ni znal čisto dobro. A dodal, da bo kljub vsej slovenski prijaznosti vedno ostal Hrvat, četudi s slovenskim potnim listom. Njegova selitev in nastopanje za drugo državo sta bila povezana izključno s športom. Njegovi iz Mrkoplja mu čisto nič ne zamerijo, kadar poslušajo Zdravljico namesto Lijepe naše. Jakov pa, čeprav zadovoljen, ker ima pri Slovencih veliko več možnosti za dober trening kot na Hrvaškem, ne taji, da razmere za uresničitev njegovih ambicij tudi tu niso idealne. »Smo ena skromnejših reprezentanc. To se mora vedeti. To je dejstvo.«

Za nameček ima Jakov nemalo težav z zdravjem. Kmalu potem, ko je postal naš, je zbolel za pljučnico. Zatem mu je zmrznil palec na roki in je moral izpustiti svetovno prvenstvo leta 2011. Leto pozneje je sicer postal svetovni prvak in osvojil kolajno z mešano štafeto, a poleg odličij dobil tudi hudo vnetje sinusov. V tej sezoni pa ga je poleg bolečin v rami, o katerih nič kaj rad ne govori, da ne bo videti kot jamranje, tega res ne mara, doletela še huda zastrupitev s hrano, ki se je razširila tudi v kri. V Sočiju, kjer se počuti dobro, je sporočil slovenski javnosti, je uradno zdrav. Kako močan je, pa lahko bolj kot ne le ugibamo. Da bo dal od sebe vse, kar zmore, no, o tem seveda ne dvomimo.

Jasno zastavljeni cilj

Pa bo to tudi dovolj za tako želeno vrhunskost? Jakov si, vsaj ne glasno, ne nalaga velikih bremen. Na tekmi želi uživati, če bo ob tem znal izkoristiti svoj nesporni talent, tokrat je to ob vseh zdravstvenih težavah še pomembnejši dejavnik, bi lahko znova dosegel dober rezultat. »Dobro poznam svoje telo. Vem, kaj delam, ko sem utrujen ali ne,« pravi Jakov Fak, ki bolj kot napore med tekmo sovraži dajanje intervjujev, zlasti tistih na mrazu takoj po tekmi. Ni neprijazen, sploh ne, le povsem predan temu, kar počne.

Sledil je svojim sanjam, kljub vsem težavam, povezanim s tem, in čeprav je nekajkrat rekel, da bi najraje odnehal, tega v resnici ni mislil resno. Mnogi odlični biatlonci se bližajo štiridesetim, Jakov jih ima komaj 26. Za ljubezen ima za zdaj bolj malo časa, ve se, katere so njegove prioritete. In če mu ne bi bilo več treba švercati plastenk in jih prodajati, da bi zaslužil kakšen evro, ker Slovenija službe zanj, za Hrvata, čeprav se rada hvali z njegovimi dosežki, ni našla, bi bilo tudi dobro.

Jakov Fak, ob izreku njegovega priimka se kak angleško govoreči komentator najbrž še vedno rahlo namuzne, je fant z jasno zastavljenim ciljem. Verjame v Boga in zato ne preklinja, tudi kadar greši. Predvsem pa verjame vase. »Vedel sem in vem, kako moram delati, čeprav vnaprej nikoli ne vemo, kako se bodo stvari razvijale. A sanjam je treba slediti,« nam sporoča naš, od Hrvatov izposojeni Jaka.