Zdravljica iz grl ponosnih in močnih bratov Skofič

LJUBLJANA – Si zamišljate, da bi na tekmi mešanih skakalnih ekip na nordijskem svetovnem prvenstvu nastopila družina Prevc, bratje Peter, Cene in Domen ter sestri Nika in Ema? To pa se bo jutri zgodilo že v ragbiju, saj bo na tekmi evropskega pokala narodov, skupina 2C, za Slovenijo proti Bolgariji debitiralo kar pet bratov Skofič; Frankie, Archie, George, Jack in Max. So sicer rojeni Angleži, toda po pokojnima dedku Alojzu, na Otok se je preselil po drugi svetovni vojni, in očetu Jonathanu imajo slovensko kri in tako tudi možnost zastopanja države Triglava in Jadranskega morja.

Sobotni dvoboj na priljubljenem stadionu ŽAK v spodnji Šiški bo zaradi igranja med petnajstimi igralci, tretjine bratskih ragbistov, tudi dogodek za vpis v knjigo rekordov, ki jo imenujejo po legendarni irski pivovarni Guinness, brate Skofič pa smo na enem od treningov pred naskokom na Bolgare ujeli na ragbijskem ovalu v Stanežičah. »Sem Frankie Škofic, igram pa na položaju notranjega centra. Z velikim ponosom bomo zaigrali za slovensko reprezentanco. Oče in dedek sta bila Slovenca, zato je velika čast igrati za domačo deželo Slovenijo. Še bolje bo, če bomo vsi skupaj začeli tekmo, tudi za družino, ki nas bo gledala. V našem klubu Tarletonu imamo soigralca, ki nastopa za ciprsko izbrano vrsto, in ko je igral proti Sloveniji, smo prek njega tudi prišli v stik s Slovenci. Vse se je začelo s tem, Max je dobil naslov elektronske pošte, in kot vidite, bomo zdaj zaigrali za slovensko reprezentanco,« je povedal najmlajši brat, osemnajstletnik.

Petindvajsetletni Max Skofič, igra v tretji vrsti skrama, je navrgel, da bodo jutri med igranjem himen pred tekmo zapeli tudi Zdravljico. »Skupaj s selektorjem Emmanuelom Meyerjem, ki je Urugvajec, smo jo za preizkus že peli in v soboto bomo dali vse od sebe, da jo bomo dobro zapeli. Kot je že rekel Frank, bo to za nas res veličasten dan.« Kaj pa meni o kakovosti slovenskega izbranega moštva? »Moštvo je telesno močno, veliko je igralne strasti in srca, in če upoštevamo, da je v Sloveniji ragbi bistveno manj priljubljen kot v Angliji, menimo, da so resnično prijetna skupina ljudi. Lahko še zelo napredujejo. Posebno sem impresioniran nad močjo Slovencev, visoki fantje so. Komaj čakamo na tekmo, menimo, da se bomo dobro kosali z Bolgarijo.«

Enaindvajsetletni George Skofič se na ragbijskem igrišču razporedi na položaj krila, levega ali desnega, ker igra v polprofesionalnem klubu Tarletonu, pa smo udarili po drugi športni plati, pivo je v Angliji namreč tradicionalen spremljevalec športnih dogodkov. V Angliji imate kakovostna piva, kako pa so vam všeč slovenska? »Mnogo močnejša so od angleških piv, vsa Evropa ima močnejša. Zelo prijetna so za poskusiti.« O slovenski stvarnosti pa je še navrgel: »Enkrat na leto pridemo v Maribor, tam imamo sorodnike. Pridemo, ker želimo imeti res tesne družinske vezi. Je pa življenje v Sloveniji precej drugačno kot v Angliji. Tu so ljudje prijaznejši, smo v nebesih, obravnavajo nas kot kralje. Hranimo se brezplačno, vse je res neverjetna izkušnja.«

Slivovko za zajtrk

Med brati Skofič smo naslednjega zmotili Jacka, 28-letnik igra kot odpiralec igre ali v sredini napadalne linije. Vsi ste iz Lancashira, gotovo v nogometu navijate za Manchester United? »Vsi govorijo, Manchester United je velik klub, znan po svetu. Spremljamo ga, toda mi kot majhen ragbijski klub v nogometu navijamo za tretjeligaša Preston North End. To je moje lokalno moštvo, moj klub. V ragbiju pa za Sale Sharks.« Vemo, da ragbi ni le šport, je življenjski slog. »Tarleton je klub, vpet v lokalno skupnost, imajo vse starostne kategorije, vse od četrtega leta starosti do članov. Ni le prostor za športne dejavnosti, ljudje konec tedna prihajajo, da se srečajo, v klubu imamo prostočasovne aktivnosti. V mladih letih se vpneš v to, postane del tvojega življenja.«

Archie Skofič ima 22 pomladi, kot številka šest ali sedem igra v tretji vrsti skrama, in tudi on je rad kaj povedal o obiskih v Mariboru. »Tam imamo res veliko sorodnikov, sestre našega dedka. Tako imamo veliko bratrancev. Že od mladih let sta nam dedek in oče vsajala ponos, da imamo tudi slovensko kri, govorila o tem, kakšna je slovenska plat življenja. To je del, ki je ostal globoko v meni in v bratih. Ko smo tukaj, veliko časa namenimo ne le družini, temveč tudi spoznavanju slovenske kulture. Na žalost ne znamo nobene slovenske besede, tu želimo napredovati in se tudi naučiti besedila nacionalne himne, da jo bomo zapeli pred tekmo. V Angliji se žal od mladih let v šolah ne da naučiti slovensko, zaradi tega smo razočarani. Drugače bi se jo naučili. Moj dedek je seveda, ker je prišel od tukaj, veliko govoril slovensko, spomnim se ga, da je tudi preklinjal po slovensko.« Slovensko in otoško hrano pa je takole primerjal: »Slovenski zajtrk, denimo, večinoma temelji na celinskem, evropskem, veliko mesa, kruha in podobno. V Angliji veliko jemo ovseno kašo in kosmiče, to je glavna razlika. Ko odraščaš, se tega navadiš. Pa še to, sicer tega ne počnemo pogosto, za zajtrk in za šaljivo nazdravljanje popijemo tudi kakšno slivovko, tega smo se navadili na obiskih v Sloveniji. Sam bom ostal pri ovsenih kosmičih, toda to v nobenem primeru ne pomeni, da mi zajtrk ni všeč. Slovenski zajtrk je še vedno zelo dober.«