Pogosto ga primerjajo s Primožem Peterko. »Mislim, da je bilo odločilno, da me niso prehitro tiščali naprej,« pravi Peter Prevc, s čimer so mu bržčas prihranili kakšno grenko izkušnjo. Vzpenja se počasi in zanesljivo, drugače kakor Primož, ki je zablestel čez noč, kar je bilo prehudo. S Petrom bi se lahko dogajalo podobno, saj je pri komaj sedemnajstih letih na olimpijskih igrah v Vancouvru skočil na sedmo mesto, a na srečo so z njim delali dovolj razsodni ljudje.
Flegmatičen poba
Mladi Peter, septembra jih je dopolnil 21, je »naraven, pošten in delaven«. Tako ga je opisal Jani Grilc, ki z njim dela od njegovega 15. leta. Najprej v Smučarskem klubu Triglav, nato v mladinski reprezentanci, ves čas je bil poleg tudi v članski, zdaj je pomočnik Gorana Janusa. Tekmovalce, kot je Pero, torej dojemljive in poslušne, imajo trenerji seveda radi. Petru je včasih treba le malce pozorneje gledati na krožnik, ker, zlasti poleti, hitro pridobi kakšen kilogram preveč. Sicer pa pri ničemer ne komplicira prav dosti, pa tudi uporniški ni. Mraz na vrhu skakalnice ga ne moti, prav tako ne čakanje v slabih vremenskih razmerah.
Pet vprašanj za Petra Prevca Vaša najizrazitejša značajska lastnost? S kom bi si želeli preživeti dan? Vaša največja razvada? Vaša najljubša knjiga? Divjačinski zrezki v omaki. |
Ja, precej flegmatičen poba je, a hkrati perfekcionist. Redko je povsem zadovoljen s skokom. Vedno bi se dalo skočiti še bolje, pravi nosilec dveh posamičnih odličij z letošnjega svetovnega prvenstva v skokih v Predazzu. To mu je prineslo tudi naziv najboljšega športnika leta in seveda obilo medijske pozornosti. Tudi to jemlje kot nujen in nemoteč del tega, kar počne, čeprav noče siliti v ospredje. Z gostobesednostjo sicer ni še nikogar očaral, z duhovitostjo vsekakor. Ni odrezav, le bolj malo besed potrebuje, da pove, kar misli. Tisti, ki veliko govorijo, gredo v Sloveniji v parlament, je nekoč odgovoril novinarju, ki ga je spraševal o tej njegovi navadi. Kaj je na to rekel njegov stric Mihael, poslanec SLS, ne vemo.
Mirnost na preizkušnji
Peter je bil v svetovnem pokalu kar nekajkrat četrti. Nehvaležno, mar ne, vsakokrat vrtajo vanj. Ampak Pero vsakič mirno pove, da je tudi to čisto lepa uvrstitev, poleg tega pa mu kot četrtemu ni treba niti na doping kontrolo niti na tiskovno konferenco.
Ja, težko ga spravite v položaj, ko bi zadeve videl le v črnih odtenkih. Tudi ko si je na začetku 2012. v Oberstdorfu poškodoval ramo, ni veliko stokal, čeprav je bilo takrat zanj sezone konec. Sploh pa je bilo še laže, ker so za nameček fantje, poleg Petra so skakali še Robert Kranjec, Jurij Tepeš in Jure Šinkovec, na tisti tekmi celo zmagali. Da bo spet prišel njegov čas, je vedel. In potrpežljivo čakal – Pero Mišica, kot ga kličejo, potem ko je z razkazovanjem mišic v izteku skakalnice kazal svoje zadovoljstvo. Veliko mu pomeni, da se fantje med seboj dobro razumejo. Robert Kranjec je tako ali tako njegov vzornik, da Goran Janus podobno kot on ne mara velikega razpravljanja, ampak delo, mu prav tako ustreza. »Tekmovalcem pušča veliko svobode pri analizi in razmišljanju o lastnem delu.«
Njegova mirnost je bila na najhujši preizkušnji doslej na tistem zanj tako zelo uspešnem svetovnem prvenstvu, saj je prehitro slekel dres. Tik pred zdajci sprejeto pravilo nekako ni prišlo do njega, zato so bile minute, ko je čakal, ali mu bodo vzeli kolajno ali ne, res zoprne. Odtlej se ne sleče več, dokler ne pride do avta.
Red v glavi
Letos je šel, tako bolj potiho, na operacijo čeljusti. Zaradi zdravja, ne lepote. Marsikdo ga sploh ni prepoznal, a le dokler ni odprl ust. Med drugim je dejal, da bi bilo fino, če bi ljudje govorili o njegovih skokih, ne o čeljusti. In zdaj se o Petrovih skokih govori veliko. Novoletna turneja je izziv, ampak tisti glavni, olimpijske igre v Sočiju, šele prihaja. Tamkajšnja skakalnica mu ne ustreza oziroma vsaj doslej mu ni. Ampak tisto bo povsem druga tekma, in Peter Prevc je že dokazal, da je tekmovalec, ki ga velika tekmovanja ne vržejo iz tira. Psihologa pa tako ali tako nima. Doma so mu, najstarejšemu od petih otrok, privzgojili same dobre lastnosti. Skromnost je ena takšnih, čeprav mu je zdaj, ko mu zaradi dobrih rezultatov ni več treba gledati na prav vsak evro, kar malce laže. Vlaga v zemljo, je rekel, pri nakupu avta pa ni pretiraval.
Doma, v Dolenji vasi v Selški dolini, je bolj malo, zato se z bratoma Cenetom in Domnom, ki prav tako skačeta, o tem pravzaprav nima časa veliko pogovarjati. Ali morda celo prepirati, sploh s Cenetom si rada prideta navzkriž, ker sta si tako različna. Kadar pa je doma, je Peter Prevc, nosilec treh kolajn s svetovnih prvenstev, dveh posamičnih in ekipne, le preprost fant, ki se odpravi v gozd za šest ur sekat drva. Brez kompliciranja. In zato je Pero Mišica tako dober. Zato ker ni vse v mišicah, ampak predvsem v glavi. In v njegovi je red.
