Žal mi je, da nisem vodil Hrvatov

Srečko Katanec je družino priseljencev iz Medžimurja v Šiški povečal 16. julija 1963 v ljubljanski porodnišnici. Z zelenim Tomosovim mopedom avtomatik, po katerem je bil znan na začetku svoje bleščeče nogometne poti, se že dolgo ne vozi več. V vsakem vlaknu njegovega telesa sta šport in nogomet, čeprav pravi, da se danes nogometa brez glave ne da igrati. Ivica Osim, nekdanji nogometni virtuoz, pa jugoslovanski selektor in po vojni tragediji v Bosni uspešen trener na tujem, je povedal: »Vedno sem mu zaupal, dajal roko v ogenj zanj. Bil je eden tistih igralcev, ki te nikoli niso izdali. V nekdanji Jugi takih sploh ni bilo, imeli smo vrsto umetnikov, toda profesionalcev, kot je bil Srečko, pač ne. Sicer pa ga nisem podpiral samo jaz, nazadnje je zablestel na mednarodni klubski sceni. Mar to ni dokaz, da je eden največjih igralcev vseh časov iz teh prostorov.«

Srečko Katanec se je začel ukvarjati z nogometom star sedem let pri ŽNK Ljubljana, na stadionu v Šiški. V litostrojskih blokih, kjer je odraščal v skromni družini, mu je bilo takrat do Železničarja najbližje. Leta 1981 je odšel prek proge za Bežigrad k Olimpiji, bil najprej štipendist in pozneje naredil bleščečo kariero. Najprej kot nogometaš, po igranju (zaradi nenehnih poškodb gležnjev in kolen in kar devetih operacij je nehal že pri 31 letih) pa kot trener in selektor. Dvakrat je bil z jugoslovansko reprezentanco na olimpijskih igrah, 1984. je v Los Angelesu osvojil bron.

Z moštvom Stuttgarta je leta 1989 igral v finalu pokala Uefa. Že naslednjo sezono je prestopil v genovsko Sampdorio in z njo osvojil evropski pokal pokalnih zmagovalcev. Leta 1991 je v dresu Sampdorie osvojil njen prvi in edini scudetto (naslov državnega prvaka), naslednje leto se je z istim moštvom uvrstil v finale lige prvakov, njegovo moštvo je v podaljšku klonilo proti Barceloni. S Sampdorio je leta 1994 osvojil še italijanski superpokal. Pravi, da so bila zadnje leto pri Stuttgartu in prvi dve pri Sampdorii najboljša, pozneje so ga načele poškodbe. Kot profesionalni nogometaš je med letoma 1983 in 1990 igral 31 tekem v jugoslovanski reprezentanci in po osamosvojitvi do leta 1994 pet v slovenski reprezentanci.

Kot selektor je reprezentanco Slovenije popeljal na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem leta 2000. Z uspehom v kvalifikacijah je šokiral slovenski prostor in nenadoma dvignil nogomet visoko nad vse druge športe, postal je mož, ki je Slovencem odkril nogomet. Čez dve leti se je z reprezentanco Slovenije uvrstil še na svetovno prvenstvo na Japonsko in Južno Korejo. Zdaj mu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Rusiji, junija in julija prihodnje leto, spet dobro kaže. Za izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa je prejel Bloudkovo nagrado, najvišje slovensko državno priznanje na področju športa. S Srečkom se poznava že zelo dolgo, zato se tikava – pogovarjala pa sva se, kje drugje, kot v njegovi Šiški.

Kaj ti pomeni Bloudkova nagrada?

Čeprav ne dam veliko na nagrade in priznanja, moram reči, da na to pa dam, počaščen sem. Stanko Bloudek je bil izjemen človek, eden največjih in najpomembnejših Slovencev v zgodovini, veliko sem slišal o njem ter zdaj še prebral in sem fasciniran. Ponosen sem, da sem dobil nagrado, ki je poimenovana po njem. Istočasno je to obveza in dolžnost, da se tudi v prihodnosti obnašam in živim tako, kot sem do zdaj.

Z nogometom se ukvarjaš skoraj 50 let, od tega profesionalno okroglih 35 in kot trener 20.

Da je že toliko. Ali ne pretiravaš? Hja, z nogometom se ukvarjam res že skoraj pol stoletja, če malce bolje pomislim. Pri trenerstvu so bila vmes tudi obdobja, ko nisem imel nobenih zadolžitev.

Začelo se je v Šiški, na Železničarju, kot se je reklo. Tvoj prvi trener pri Ljubljani je bil Milorad Orel. Kakšni so tvoji spomini nanj?

Najboljši. Še danes se slišiva in vidiva, ostala sva velika prijatelja. Sploh sem imel srečo s trenerji, niti o enem nimam slabega mnenja, nekaj jih posebno cenim. Večina jih je bila z juga naše nekdanje države, sem pač produkt jugoslovanske nogometne šole.

Posebno mesto ima najbrž Vujadin Boškov?

Kje je še moj ljubi Vujke, pred tremi leti je odšel za vedno, vrnila se bova k njemu. Pojdiva po vrsti. Ko sem prišel k Olimpiji, je bil za Bežigradom trener Vukašin Višnjevac. Za njim je bila že bogata trenerska kariera, bil je pri Sarajevu, Veležu, Čeliku... Nisem prav veliko igral, zato pa ogromno tekel, zlasti na začetku. Pol leta na treningih nismo delali drugega kot tekli. Vsega skupaj sem bil že sit in pobegnil sem nazaj k Ljubljani, kjer je bil tedaj trener Vladan Mladenović, nekdanji sijajen igralec Olimpije, pozneje odličen trener. Nagnal me je nazaj na Olimpijo. Pozneje sem izvedel, da je Višnjevac že takrat govoril, da bom iz tiste generacije, ki je pol leta štepala runde po atletski stezi za Bežigradom, zanesljivo naredil veliko kariero. Že pri sedemnajstih sem pri njem debitiral. Ko danes razmišljam o svoji nekdanji karieri in tudi trenerski filozofiji, je bil tisti Višnjevčev tekaški dril odločilen.

Nekje sem prebral, da niti tvoj brat Jože na začetku ni verjel v tebe kot igralca.

Možno. Brat je bil morda celo večji talent od mene, a kaj, ko so ga zanimale tudi druge stvari, tiste, ki z vrhunskim športom ne gredo skupaj. Marsikdo me je imel za nogometnega antitalenta, zato sem se tem bolj hotel dokazati, grizel sem kot terier in tekel. Ko sem začenjal, sem bil popolnoma atipičen nogometaš: visok sem bil meter devetdeset in imel noge na iks ter tanke kot zobotrebce. Takrat v osemdesetih letih je bil tip nogometaša velik meter sedemdeset ali še manj, noge pa je moral imeti močne kot telegrafarice in na o. Nogomet se ocenjuje tudi po vizualnih merilih, še vedno, kljub temu da je zdaj takšnih igralcev, kot sem bil jaz, veliko.

Igralske epizode z zagrebškim Dinamom najbrž nimaš v dobrem spominu, z beograjskim Partizanom pač.

Najprej sem pri Čiru Blaževiću igral srednjega napadalca, pozneje pa zadnjega zveznega, kar sem potem igral vse do konca kariere. Iz Dinama sem odšel, ker mi tam nič ni bilo všeč, sicer pa ni bilo nobene zamere, če to misliš. Povsem drugače je bilo v Beogradu pri Partizanu, kjer sem bil tudi državni prvak, še bolje pa v Stuttgartu in vrhunec pri Sampdorii. Tisto leto pri Stuttgartu in prvi dve v Genovi sem igral svoj najboljši nogomet. Klube sem menjaval, ne iz razočaranja ali ker bi moral, temveč ker sem hotel več.

V izjemno dobrem spominu te ima Ivica Osim, kultni sarajevski nogometni virtuoz in trener.

To je pa posebna zgodba. JLA sem služil v Sarajevu. Popoldne sem treniral z nogometaši Željezničarja, ki jih je takrat treniral Ivica Osim. Seveda sem največ tekel, mnogo več kot Željezničarjevi profesionalci, sicer sijajni nogometaši, generacija Mehmeta Baždarevića, sedanjega selektorja BiH, ki jih je Osim zaradi tega nenehno zbadal. Sočno, po balkansko so me preklinjali, pošiljali v vse mogoče ženske in moške intimne organe, no, bolj v šali je bilo vse skupaj (smeh). Ko sem odslužil vojsko, sem bil v reprezentanci, katere selektor je bil naš Ivan Toplak, njegov pomočnik pa Osim. Odšli smo na olimpijske igre in osvojili bron. Pozneje je postal selektor on, jaz sem bil ves njegov mandat reprezentant. Dobro me je poznal in mi popolnoma zaupal.

Se zdaj vrneva k Vujadinu Boškovu? Vrhunec trenerske kariere je doživel prav pri Sampdorii in v letih, ko si bil tam tudi ti. Pozneje je postal tvoj trenerski zgled.

Bil je velik praktik. Vedno smo igrali 3-5-2. Na voljo je imel izjemne igralce, Cereza, Mancinija, Viallija, tudi mene, tako da bi skoraj osvojili ligo prvakov. V finalu z Barcelono smo prejeli zadetek v 113. minuti in izgubili. Res smo bili blizu. Vsak igralec je vedel, zakaj trenira. Ni bilo veliko filozofiranja in analize tekmeca. Tega nismo delali, še manj, da bi pred tekmami gledali videoposnetke s tekmami nasprotnika. Če se zavedaš svoje kakovosti, tega ne potrebuješ. Gledali smo le nase, on pa je v vsakem trenutku vedel, kaj mora narediti kateri igralec na določenem mestu. V Genovi sva živela v isti hiši dve leti in pol. Je nekaj ljudi, ki so mi v življenju dali veliko in imam na njih posebne spomine. On je bil eden izmed njih. Ni bil človek in pol, bil je še kaj več. Bil je vrhunski trener, vedno nasmejan ter izjemen človek. Med nama je vladalo medsebojno spoštovanje. Velikokrat sva bila v stiku, tudi pozneje, žal zadnja leta pred smrtjo, ko je bil že hudo bolan, ne. Srečevala sva se tudi v Sloveniji, družina Boškov ima namreč že več desetletij vilo na Bledu.

Med prvim in drugim mandatom slovenskega selektorja si bil tudi v kombinaciji za selektorja hrvaške reprezentance. Ali je res, da so Hrvati pogojevali podpis pogodbe s tem, da se opredeliš za Hrvata, češ da sta to tvoja mama in oče?

No, malce drugače je bilo vse skupaj. S pokojnim Vlatkom Markovićem, tedanjim predsednikom hrvaške nogometne zveze, sva bila že vse zmenjena, tudi po materialni plati. V Ljubljani smo v Hali Tivoli pripravili tiskovno konferenco, mislim, da je bil petek. Vse je bilo okej, dokler me ni eden od hrvaških novinarjev vprašal, ali se mislim opredeliti za Hrvata. Dejal sem, da ne, ker sem pač Slovenec. In potem se je vsulo po meni. Ne pri nas, na Hrvaškem. Toda ne od zveze, Marković me je še v ponedeljek poklical, ali drži dogovor, češ, pusti medije, briga te zanje. Toda vedel sem, da je to konec. Hrvaški mediji in javnost bi me ubili po prvem neuspehu pa tudi naši bi zanesljivo pristavili lonček. Sicer mi je žal, da nisem prevzel Hrvatov. Takšna reprezentanca, kot so bili in so tudi danes, je izziv za vsakega selektorja.

Sinova nista šla po tvojih stopinjah. Mlajši Ian Oskar (22 let) je navdušen motokrosist, dve leti starejši Svit Oliver je včasih treniral košarko, zdaj pa je študent krajinske arhitekture.

Ian je zdaj profesionalni motokrosist, trenutno je v Španiji. Čisto nor je na motokros. Starejši Svit pa je na ljubljanski biotehniški diplomiral pri Ani Kučan, zdaj pa dela magisterij na Škotskem, na univerzi v Edinburgu. Dobro mu gre. Pred dnevi sva ga z njegovo mamo in mojo ženo Romano obiskala.

Po poškodbi rame in operaciji v Londonu se vrača golman Jan Oblak. Menda že individualno trenira in obstaja možnost, da se na igrišče vrne še ta mesec. To je pred tekmo s Škoti konec marca dobra novica tudi zate.

Ni bilo tako hudo, kot so prikazovali nekateri mediji v Španiji, naši pa povzemali. Poseg je vodil nadvse priznani specialist za artroskopske operacije rame, ki je v preteklosti že sodeloval z vrhunskimi vratarji. Operiral je tudi češkega vratarja Arsenala Petra Čecha, ta se je na igrišče vrnil po devetih tednih. Mislim, da se bo Oblak še prej. Z Janom sem vseskozi v stikih, slišiva se vsak teden, vse je v redu, in če bo vse brez zapletov, ga 26. marca pričakujem na našem golu v tekmi s Škotsko. Potrebovali ga bomo.