Za zmago na prvem 
teku je dobil uro

V soboto, 7. maja, so se tekači že šestdesetič podali na legendarni tek trojk, ki ga Ljubljana gosti od leta 1957. Na tej edinstveni tekaški prireditvi se ljubitelji teka pomerijo na 12,5 ali 29 kilometrov v članski in veteranski kategoriji ter na 3000 metrov na trasi za osnovne in srednje šole. Ikona teka je zagotovo Anton Majcen - Zvone, ki je bil do danes vsakič na startu. Med člani je zmagal leta 1957, v veteranski konkurenci pa je bil najboljši 1982. Več kot 20-krat sta mu na startu družbo delala Vanja Kreft in Edo Bernik.

Čestitke za izjemno serijo!

Hvala. Mislim, da bo to moj zadnji nastop. Imam že 80 let. Letos sem imel precej težav pri pripravi, saj sem komaj dober teden nazaj nehal jemati antibiotike. Stisnil bom zobe in tekel, drugače ne gre!

Kako ste se pripravili na tokratni nastop?

Priprave so bile daleč najslabše doslej. Septembra lani sem si zastrupil prst na desni nogi. Pičila me je čebela, pa je očitno želo ostalo v prstu. Decembra in januarja sem treniral, potem pa je prst otekel. Bolelo je kot hudir. Le na sprehode sem lahko hodil. Pred dobrim tednom pa sem pojedel zadnja zdravila.

Kljub temu na start?

Seveda! Kondicije imam dovolj. Da bodo le mišice zdržale, pa bo vse dobro.

Je prvič, da imate zdravstvene težave pred tekom?

Leta 1964 sem tekel z gripo, precej šibak sem bil. Dva kilometra pred ciljem sem povsem omagal, a so me nekako le spravili do konca.

Kdo bo tokrat z vami na teku?

Moji vnukinji Katka in Urška, ekipa se bo imenovala Dedi in vnukinji. Ko sta bili še mlajši, sta se redno udeleževali šolskih tekov in trojk. Že takrat sta se spraševali, ali bom kdaj tekel z njima na pravih trojkah. Zdaj sta stari dovolj, pa gremo.

Kako ste se sploh zapisali športu, v katerem ste se proslavili tudi kot atletski sodnik ter traser ljubljanskega maratona?

V gimnaziji me je za atletiko, predvsem pa tek, navdušil profesor Čuček. Stanoval sem na Tirševi ulici, tam, kjer je danes stavba Petrola. Tam je bila kasarna, stadion Olimpije pa pred nosom. Moja trenerja sta bila Marjan Skušek in Jože Šturm.

Za katere panoge ste bili specialist?

Tekel sem vse od 1000 metrov naprej. Daljše teke sem oboževal, bil sem klubski tekač. Sprva sem nastopal za Odred, potem za Olimpijo. Da bi klub osvojil več točk, sem se preizkusil v atletskem pokalu Slovenije tudi v hitri hoji. Spomnim se, da sem za Rudijem Malejem zasedel 2. mesto. Hitro hojo sem še treniral, nastop na evropskem prvenstvu pa mi je preprečila poškodba mišice.

Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?

Bil sem slovenski prvak v hoji na 20 kilometrov, bil sem tudi študentski prvak. Najbolj pa sem ponosen na zmago na prvem teku trojk. Bil sem v ekipi z Jankom Svetino, slovenskim prvakom na 10 kilometrov, Lojzetom Tratnikom, tekačem čez ovire in jugoslovanskim reprezentantom, Rafaelom Klančarjem (tekač na 1500 metrov) in olimpijcem Cvetom Pavčičem.

Kakšna je bila prva trasa?

Tekli smo na 36 kilometrov, na rami smo imeli puške ter nahrbtnike, ki so tehtali po 12 kg. Začeli smo v Tolstojevi ulici, potem pa šli proti Šiški in Dravljam, od tam pa na Vič in v Murgle. Povzpeli smo se proti Orlam, potem pa na Fužine, mimo bolnišnice po Letališki in Titovi proti Gospodarskemu razstavišču.

Kako ste se odločili za nastop?

Izvedeli smo za razpis, pa smo se odločili, da se preizkusimo. Počastili smo spomin na okupirano Ljubljano, povrh vsega pa so nas pritegnile tudi mamljive nagrade. Zmagovalci smo prejeli švicarsko uro znamke Cortebert. Še danes dela, le naviti jo je treba. Takrat je ta tek potekal v okviru Festivala slovenske telesne kulture, to pa je bil prvi partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane. Pa ni bilo maja, kot je to zdaj, ampak smo tekli 23. junija 1957.

Je bilo na poti do cilja kaj krize?

Seveda je bila. So sicer vsi mislili, da bom jaz najšibkejši člen, pa sem se dobro držal. Šest kilometrov pred ciljem se je Rafael Klančar ulegel na tla. Ni hotel naprej! Pa je pristopil do njega Tratnik in mu rekel: Uro, uro bomo dobili! Veste, ura je takrat nekaj pomenila. Dvignil ga je k sebi, s Cvetom sva si razdelila njegovo puško in nahrbtnik in smo tekli naprej ter zmagali! Ko smo pritekli v cilj, sem si rekel, nikoli več. No ja, pa sem šel potem vsakič znova!

Pa ni veliko manjkalo, da vam ne bi uspelo zmagati na prvem teku.

Na vsaki postaji je bilo treba žigosati kartončke. Ko smo prišli na 22., so nas opozorili, da nimamo žiga s prejšnje. Brez tega bi bili diskvalificirani. Janko Svetina je prijel vseh pet kartončkov in stekel nazaj, dober kilometer, in dobil žige.

Dobesedno ste krvaveli za prvo zmago.

To so bili drugi časi. Imeli smo obutev znamke Borovo... Ko smo prišli v cilj in se sezuli, sem imel polno krvavih žuljev. A se je to kmalu pozdravilo. Pa ne le žulji – problem so bili tudi krči. Veliko jih je bilo ravno zaradi znamenitega pontonskega mosta na Ljubljanici. Postavila ga je vojska. Ker je bil majav, gibi pa nekontrolirani, krčev ni manjkalo.

Kaj vam danes pomeni tek trojk?

V prvi vrsti mi pomaga, da vse leto skrbim zase, da vzdržujem pravo kondicijo. Hkrati je to tudi spomin na narodnoosvobodilni boj, v katerem so sodelovali tudi moji starši, oče je bil med osvoboditelji Splita. Tek trojk je počastitev spomina na okupirano Ljubljano, predvsem pa je druženje in manifestacija tovarištva ter pomoči. Ljudje so radi tekli z mano, ker sem bil močan v nogah, pa sem marsikomu pomagal premagati kak vzpon.

Pogrešate to tovarištvo in sodelovanje?

Premalo ga je. Kar poglejte, kako si trojke med sabo pomagajo na poti do cilja. Tako bi moral tudi naš slovenski narod sodelovati med sabo. Precej lepše nam bi bilo!

Kakšne spremembe je že doživel tek trojk?

Sprva smo tekli na 36 kilometrov, potem na 12,5 in 29. Moški in ženske tečemo na isti razdalji, včasih so one tekle na 14 kilometrov. Sprva so tekle peterke, zdaj so trojke, v zadnjem času tudi mešane.

Je dan teka za vas poseben?

Ne, zjutraj pojem dva kosa kruha z medom in maslom. Popijem tudi nekaj prave kave, saj deluje stimulativno. Sicer kave ne pijem.

Žena Tatjana je tudi tekla?

Le enkrat. Sicer pa je moja navijačica, po navadi mi je na progo nosila kavo, da sem jo srknil nekaj kilometrov pred ciljem. Sicer pa žena, skupaj sva že 60 let, skrbi zame, da dobro jem. Pazi tudi, da hitro premagam poškodbe. Pravi pa, da sem s tekom okužil vse okoli sebe.

Je med tekom čas, da si kaj poveste, kaj zapojete?

Kje pa. Pravilo je jasno – varčuj moči. Si pa pozoren, kaj se dogaja s sotekmovalcema.

Tradicija se ohranja. Spomin na trojke in pestro zgodovino je živ.

Tudi po zaslugi Tomaža Alaufa, ki ima več kot 2000 eksponatov, tako ali drugače povezanih s tekom trojk in pohodom Pot ob žici. Precej stvari sem podaril tudi sam. Vesel sem, ker se to prenaša iz roda v rod. Da se ne pozabi!