Za zmago moraš imeti jajca

Pozabite na anabolične steroide, eritropoetin v sterilno čistih injekcijah in številne druge nedovoljene učinkovine, ki športnikom pomagajo, da dosežejo boljše rezultate. V antiki so si olimpijski dopingiranci pred igrami hormonsko startno podlago dvigovali z žvečenjem surovih testisov.

Doping je večen

Problem, da nekateri olimpijski tekmovalci uživajo čarobne napoje in zvarke, medicinska poživila in prehranske nadomestke za izboljšanje svojih zmogljivosti in dosežkov, je star toliko kot igre.

Tudi atleti v 19. stoletju niso imeli nobenih pomislekov glede tega, da bi se okrepili s kokinimi listi, kokainom in alkoholom. Thomas Hicks je na olimpijskem maratonu leta 1904 zmagal zaradi uživanja surovih jajc, strihnina in šilcev žganja, ki mu jih je v rednih presledkih dajal pozorni trener.

»Doping je bil vedno sestavni del olimpijskih iger in poživila niso bila vedno problem, ampak so to postala čez čas,« meni Martin Polley, britanski zgodovinar, poznavalec olimpijskih iger z univerze v Southamptonu.

Spremenjeno dojemanje

Strokovnjaki menijo, da so bili razlogi, ki so nekoč ljudi gnali v skrajnosti, podobni današnjim. Konec koncev je morala biti želja po zmagi ne glede na sredstva tako močna, da je atlete pripravila do tega, da so jedli surove testise, četudi je »to verjetno veljalo tudi za znak možatosti«, poudarja Polley. Razlika med nekoč in danes je v tem, da so droge zdaj bolj varne, vendar tudi bolj zahrbtne in prečiščene. Spremenilo se je tudi dojemanje tovrstnega goljufanja v očeh javnosti.

Atleti so bili na začetku modernih olimpijskih iger – začele so se v Atenah leta 1896 – povsem svobodni pri tem, ali bodo posegli po poživilih in krepčilih, je povedala Vanessa Heggie, ki se ukvarja z zgodovino medicine športa na univerzi v Cambridgeu. Injekcije strihnina, tinkture kokaina in požirki alkohola so bili del običajne prakse blaženja bolečine in odpravljanja utrujenosti. »Atleti so uživali vsa tista zdravila in pripravke, ki so jih tudi preostali, saj so v družbi takrat veljali za povsem običajne ljudi, ki so le nekoliko zmogljivejši od drugih.«

Danes so se spremenila stališča do tega, katera zdravila, nadomestke in poživila lahko športniki uživajo. »To, kar velja za drogo, ni vselej isto, ampak se v času spreminja,« pravi Heggie. »Včasih je zdravilo, včasih hrana, drugič kaj prepovedanega, na primer rekreacijske droge.«

Od dopinga k antidopingu

Spremembo stališča do drog v športu je najprej spodbudila zaskrbljenost glede tega, kako droge vplivajo na zdravje atletov. Smrt danskega kolesarja Knuda Enemarka Jenesena na olimpijskih igrah 1960 v Rimu, ki je bila domnevno posledica uživanja amfetaminov, velja za prelomno točko Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) v odnosu do dopinga. Od takrat poteka boj proti dopingu, ki je pogosto videti kot tekma z goljufi, ki so vedno v prednosti.

Brž ko je boj proti poživilom in steroidom začel dajati razultate, so se potencialni goljufi hitro preusmerili h krvnemu dopingu v 70. in 80. letih preteklega stoletja. MOK ga je kot metodo prepovedal leta 1986, vendar do olimpijskih iger v Sydneyju leta 2000 ni mogel uvesti zanesljivega testa na eritropoetin.

Na seznamu Svetovne protidopinške agencije (WADA) je že na stotine prepovedanih substanc. Oprema za protidopinško testiranje tekoče kromatografije in masne spektrometrije v laboratoriju olimpijskih iger v Londonu 2012 lahko preseje do 400 vzorcev na več kot 240 prepovedanih substanc v manj kot 24 urah.

A poznavalci olimpijskih iger so prepričani, da bodo dopingiranci vedno v prednosti. »To je tekma, v kateri resnično ne moremo zmagati,« je prepričana Heggie.