Za Slovenijo osvojil prvo zlato medaljo

V teh dneh so oči svetovne javnosti uprte v Rio de Janeiro, ki gosti 15. paraolimpijske igre. Tekmovanja prek spleta pozorno spremlja 50-letni Franjo Izlakar. Mariborčan se lahko pohvali s šestimi paraolimpijskimi medaljami (tremi zlatimi, dvema srebrnima in bronom). »Zadovoljen sem s svojo kariero in ponosen nanjo,« pove naš sogovornik, ki smo ga obiskali v Mariboru. Rojen je v Limbušu, v štajerski prestolnici biva od leta 1987. Zadnjih 15 let je zaposlen na Športni zvezi Maribor, prej je bil desetletje brezposeln. Še danes dela kot administrator, ureja spletne strani in skrbi za družabna omrežja. Vesel in hvaležen je, ker ima službo. Šport invalidov je spoznal v Kamniku, kjer je obiskoval osnovno šolo v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. Tja je šel zavoljo cerebralne paralize, skupine neprogresivnih motenj gibanja in telesne drže (težave ima z levo stranjo), vse skupaj pa je posledica možganskih okvar. Dobil jih je ob porodu, ko se porodničar ni pravočasno odločil za carski rez. Prav v Kamniku je nad mladino pri športni vzgoji bdel Rajko Vute, ki je Franja leta 1977 usmeril v atletiko. »Tekel ne boš hitro, bi pa znal biti dober v tehničnih panogah,« se Franjo še spomni (preroških) profesorjevih besed. Začel je trenirati met kopja in diska ter suvanje krogle. »Potrudim se, da lahko vse naredim sam. Tako so me vzgajali starši, delal sem tudi na polju,« opiše otroške dni, ko so ga navadili samostojnosti, ki mu še danes prav pride. Po koncu osnovne je obiskoval poklicno šolo za električarje, a ni končal, saj se je vrnil domov zaradi bolezni staršev. Vmes je napredoval, starši pa so mu po svojih močeh stali ob strani (na športni poti). Tako dobro mu je šlo, da je bil leta 1980 že v jugoslovanski reprezentanci za paraolimpijske igre v nizozemskem Arnhemu. »V prvem poizkusu mi je uspel dober sunek krogle. Izkazalo se je, da je njegov dosežek (9,84) dovolj za bron,« opiše prvo paraolimpijsko izkušnjo. Igre ga niso pustile ravnodušnega, prvič je šel v svet, prvič prek meje. Precej novih prijateljev je dobil, domov pa prišel poln ambicij in načrtov. »Šport mi je bil v veliko pomoč in oporo v življenju,« priznava, ko se ozira na prehojeno pot. Leta 1984 je šel v Ameriko, imel je 18 let. V New Yorku je postavil v svoji kategoriji svetovni rekord v suvanju krogle (12,38), Jugoslaviji pa je priboril zlato kolajno. Po letu 1980 so za njegovo formo skrbeli zvezni trenerji. Praksa pa je bila, da so atleti odhajali pred igrami na skupne priprave v Beograd. Pravi, da včasih ljudje niso skorajda nič vedeli o paraolimpijskih igrah. Zaradi imena so menili, da gre za igre paraplegikov. »Pa to ne drži. Gre za olimpijskim vzporedne paralelne igre, zato ta predpona para,« nas poduči Izlakar, vesel, da so športniki invalidi le dobili več medijskega prostora.

Čestital tudi Kučan

Prelomnico v njegovi športni karieri pomenijo igre v Barceloni, kjer je osvojil prvo paraolimpijsko medaljo za Slovenijo, v treh dneh je postal paraolimpijski prvak v suvanju krogle in metu diska. Pri krogli je z dosežkom 12,82 metra postavil svetovni in olimpijski rekord, z diskom pa se je zadovoljil z rekordom iger (37,34). Svetovni rekord pri suvanju krogle je zdržal do leta 2009! »Bilo je prvič, da smo nastopili kot Slovenija. Pričakal nas je poln stadion ljudi, ki so navijali za nas,« se rad spomni atmosfere v katalonski prestolnici. Za dosežke v Barceloni mu je čestital tudi tedanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Malce mu je žal le, ker jim je v slovenski odpravi uspelo zbrisati podelitev prve zlate medalje. »Bom pa čez nekaj dni vse ponovil v metu diska,« je Franjo v svojem slogu potolažil vse in držal besedo. Takrat so njegov nastop posneli tudi njegovi nekdanji trenerji iz nekdanje skupne države. Po igrah v Barceloni je menjal trenerja. Namesto Braneta Kljuna je njegov mentor postal Ivan Markež iz Atletskega kluba Maribor. Z njim je delal do leta 2006. »Velike zasluge ima za moje uspehe. Treningi so bili načrtovani in vodeni,« se pohvalno izrazi o atletskem trenerju Markežu. Izlakar je sprva vztrajal pri treh panogah, a v nedogled ni šlo. Konkurenca je bila iz dneva v dan močnejša, specializacija pa nuja, če je Franjo hotel ostati na vrhu. »Pri metu kopja sem si često poškodoval ramo, zato sem se odločil za disk in kroglo,« pragmatično pojasni svojo (dobro) odločitev. »Nekaj sem imel talenta, a brez trdega dela ne bi šlo. Veliko sem treniral, če sem hotel ostati konkurenčen. Nič mi ni bilo podarjeno,« poudari, da šport invalidov ni rekreacija, ampak resno udejstvovanje, kjer je leta 1996 osvojil še paraolimpijsko srebro (krogla), zadnje odličje na igrah pa datira v leto 2000 (v Sydneyju je bil srebrn s kroglo). Poleg teh izjemnih dosežkov je član Športnega društva invalid Maribor osvojil še pet zlatih in štiri srebrne medalje na svetovnih ter eno srebrno in štiri bronaste na evropskih prvenstvih. S svojim delom je pomagal pri integraciji invalidov v šport, leta 2012 pa je prejel Bloudkovo nagrado, najvišje državno priznanje za šport. Leta 2004 bi moral na igre v Atene. Normo je izpolnil na zadnjem tekmovanju v Franciji, kamor sta s trenerjem potovala kar z avtom. Dobro uro pred začetkom tekme sta prispela, Franjo pa je hitro dosegel normo. Na koncu tudi to ni bilo dovolj. Zaradi kvot, s katerimi so še danes omejene nacionalne paraolimpijske organizacije, so se v tekmovalni komisiji odločili in mesto v Atenah namenili maratoncu, ne pa Izlakarju. »Ni mi bilo vseeno, vendar nisem na nikogar jezen. To je šport, pa tudi moja kariera je šla h koncu. V atletiki ne gre do 50., 55. leta. Tega ne dovolijo drugi tekmovalci,« opiše izkušnjo iz leta 2004. Če bi bil v Atenah, bi bil s svojimi sunki do 12,70 metra v igri za medaljo! S tem si ne beli glave, ampak raje obuja spomine.

Deseti med zdravimi

Pred tekmo ni imel posebnega rituala, je pa z veseljem prisluhnil glasbi. Da je ujel pravi ritem, je poslušal pop ali dance takte. Tik pred nastopom je še ponovil proceduro, ki jo je prakticiral na treningu. »Bistveno je, da sem naredil vse z glavo. Bil sem močan, a z močjo nisem smel pretiravati,« še pove in postreže z nekaj zanimivimi podatki: njegov disk je sprva tehtal 1,5 kilograma, pozneje kilogram. Sprva je suval pet-, potem šestkilogramsko kroglo. V najboljših časih je tekmoval tudi z neinvalidi, kjer je na mitingu v Slovenski Bistrici v 13-članski konkurenci zasedel 10. mesto. Zadnjič je tekmoval leta 2005 na Finskem, uradno pa je sklenil bogato športno pot pred desetimi leti. Danes še kolesari.