Za olimpijsko zlato ji je obljubil psa

»Andrej, iskreno čestitam. Če kdo, si to zaslužite vi. Le tako naprej, dobro delo prinaša rezultate,« je bilo slišati na terasi malega bifeja na atletskem stadionu AD Kladivar Celje. Kdor je prišel na kavo ali na partijo tenisa, je hotel Andreju Hajnšku čestitati za zlato olimpijsko medaljo, ki jo je v metu kopja v Riu de Janeiru osvojila njegova 21-letna varovanka, hrvaška reprezentantka Sara Kolak. Medtem ko so mu stresali desnico in ga stiskali v objem, je Sara prihajala na trening. Za prvakinjo počitka ni. Tako pravi trener.

Da ne bo poškodb

»Prejšnji ponedeljek sva začela vaditi,« pove Hajnšek, ki je teden dni preživel na morju. V hrvaškem Sukošanu. Na tem koncu letuje često. Tokrat pa je bilo še posebno veselo, Hrvati so ga vzeli za svojega. Vsak dan so ga obiskovali tamkajšnji novinarji, teden dni je hitro minil. »Medijske aktivnosti so del posla. Če nisi prepoznaven, te ni,« pojasni Hajnšek, da mu tudi sedenje pred kamero ali mikrofonom ni breme. Vmes pove, da bi morala Sara tekmovati v Berlinu, Zagrebu in Bruslju. Prišla je le do Berlina, kjer je začutila bolečino v rami, zato je predčasno končala tekmo in sezono.

Zdaj jo je Hajnšek za dva tedna poslal na morje, da si zbistri glavo in odpočije telo. Potem pa začneta trenirati za novo sezono. Ne skriva, da je ponosen na rezultat, ki sta ga dosegla. »Ta je plod trdega dela, 20 let sem v atletiki. Leta 2005 sem rekel, da gremo na olimpijske igre, pa so se mi nekateri smejali. Pred štirimi leti sem v Londonu rekel, da bom imel olimpijskega prvaka oziroma prvakinjo. Pa so me spet postrani gledali. Kar sem napovedal, sem naredil,« Andrej prizna, da je drugačen. »Če želiš rezultat, moraš delati in razmišljati drugače,« si s tem ne razbija glave. »Štiri cilje še imam: da moj varovanec ali varovanka postane najboljši/-a na svetu, postati zmagovalec diamantne lige in, če bo dano, še postaviti svetovni rekord,« Celjan ne skriva svojih ambicij.

O Martini ne daje izjav

Andrej je po rodu iz Zagrada pri Celju, kjer je živel do svojega 33. leta, potem se je z ženo Matejo in hčerko preselil v Petrovče. Pa pravi, da se še vedno počuti Celjana. Bil je živahen in zvedav otrok, ki je rad smučal, treniral smučarske skoke. Na svoji športni poti je bil tudi reprezentant v športnem ribolovu, rad je streljal glinaste golobe. Pravi, da ni bil slab. Pri športni vzgoji pa bil eden tistih, ki so dvignili roke ob vprašanju, kdo bi šel tekmovat za šolo na atletsko tekmovanje. Potrebovaliso nekoga, ki bi suval kroglo. »Prišel sem do medalje, fajn je bilo,« se spominja svojih prvih korakov v atletiki. Ki ji je ostal zvest. V celjskem Kladivarju je začel pri trenerju Jožetu Kopitarju s suvanjem krogle (leta 1988), potem je presedlal na kopje (državni prvak leta 1992, osebni rekord pa 60,94). Ko je trenerja zadela kap, je prevzel skrb nad sotekmovalci. Aktivno športno kariero je končal zaradi težav z ramo.

Ker so imeli v klubu že šest trenerjev metalcev, zanj ni bilo prostora. Mesto trenerja pa je našel v Šentjurju, kjer je leta 1996 ravno začel delovati atletski klub, ki so ga ustanovili Vlado Artner, Ivan Kukovič in Samo Cmok. Hajnšek je prevzel metalce, na prvem treningu pa je zbral 50 mladih, med njimi tudi Martino Ratej, s katero sodeluje še danes. O njeni karieri, ciljih in primerjavah s konkurenco ne daje izjav. Martina ga je tako prosila.

Rešilni salto

S Saro sodeluje dve leti, osvojila sta tri kolajne. Bronu na evropskem je dodala še bron na svetovnem mladinskem prvenstvu (2014) ter letos še olimpijsko zlato. »Po dveh mesecih sodelovanja sem spoznal, da je Sara velik talent. Medalje je dosegala kljub poškodbi desne rame,« opisuje Hajnšek, ki je s Kolakovo v zadnjem letu preživel veliko dramo. Po operaciji rame (poseg je opravil dr. Nikola Čičak) se je Sara leto in pol trudila, da se uspešno vrne. Pa kar ni in ni šlo. Pritiskov ni manjkalo, zlobni jeziki pa so govorili o tem, da bo kar končala kariero. Spomni se, da je ob omembi tekme v rami začutila novo bolečino. Vse do lanskega novembra, ko je ob skokih in saltah padla na levo ramo. Zaradi nove bolečine je pozabila na staro in težav ni več!

Sara študira na Reki, doma je iz Ludbrega pri Varaždinu, trenira pa v Celju. Ko je tu, prespi kar pri Andrejevi mami, da prihrani vsak evro. »To bo treba rešiti,« pravi Andrej, čigar mama je ponosna na Saro, ki bi imela rada psa. Trener ji je obljubil, da ga bo dobila, če osvoji olimpijsko (zlato) medaljo. Pri sodelovanju Kolakove in Hajnška svoje dodajo še Hrvati, ki prek tamkajšnje atletske zveze in olimpijskega odbora podpirajo svojo junakinjo. Hajnšek ocenjuje, da je podpora približno takšna kot v Sloveniji, od Hrvatov pa bo za zlato medaljo dobil tudi (finančno) nagrado.

Trguje z energijo

Hajnšek se dela ne brani. Čeprav je trener olimpijske prvakinje, si vsak dan služi kruh. »Zgodaj grem v službo, naredim svoje. Delam tudi ob praznikih in vikendih, menjav ne rabim,« izstreli kot iz topa. Zaposlen je v Elektru Celje Energiji, kjer trguje z energijo, njegov delodajalec pa mu omogoča, da dopoldne odhaja na treninge. Svojčas je bil tudi sindikalist. »Danes ni ne časa ne energije,« se nasmeje in prizna, da to raje usmeri v svoje varovanke in varovance.

Želi si le, da bi bil več z družino. Če se le da, ženo in hčerko vzame na priprave. Ko ima še kaj časa, rad lovi ribe, trdi, da ga to sprosti. Kot večina uspešnih Slovencev se strinja, da je najtežje biti prerok doma. Se kar strinja z nami, da je na Hrvaškem bolj cenjen in spoštovan kot pri nas. »Morda pa nas Slovence ravno ta želja po dokazovanju žene naprej.« Moti ga, da država ne zna poskrbeti za uspešne trenerje. V to kategorijo uvršča Marjana Fabjana. »Poglejte Fabija – dve zlati medalji z olimpijskih iger ima, mi pa mu damo 700 evrov. Rusi mu ponujajo 15.000 evrov na mesec. Vem, nismo Rusija. A trenerji, ki se lahko pohvalimo z zlatom z OI, delamo v katastrofalnih razmerah,« še sklene s puščico tistim, ki morajo misliti na to.