Vasilij Žbogar se je skupaj z ženo Majo, štiriletnim sinčkom Talinom in petmesečno hčerko Rijo pred dnevi vrnil iz Splita, kjer je že nekaj let njegova jadralska postojanka. Ker okrevanje po julijski operaciji kile ni potekalo po njegovih željah in še ni začel trenirati, je minule malce bolj sproščene tedne izkoristil tudi za družinsko življenje. »Očitno je tako moralo biti. Najbolj mi je ugajalo, da moji dnevi niso bili do minute natančno razdeljeni, kot so sicer, da sem si lahko privoščil tudi kakšno ne vedno le brezalkoholno pijačo (smeh), predvsem pa smo bili vsi štirje več skupaj. V Splitu sem sicer delal kot trener in me prav tako ni bilo tudi po cele dneve, a je vendarle drugače, ko najdražje vsaj zjutraj in zvečer stisneš, pocrkljaš otroka,« pove jadralec, ki je v Dalmaciji na začetku meseca praznoval 42. rojstni dan. »Že prej sem bil vedno težje stran od njih, sploh zdaj, ko je Talin večji in lahko skupaj počneva že marsikaj, odkar se je rodila Rija, pa jih že po dveh dnevih noro pogrešam,« je iskren.
Mala Rija je pravi sonček
Čez nekaj dni bo dopolnila pet mesecev, v primerjavi z vrstniki je precej velika, očke bo očitno, tako kot Vasilij, imela temne. Ko smo se dobili, je bila že malce utrujena, saj je tisti dan mamici prekrižala načrte in spremenila siceršnji spalni ritem, a je v dveh urah našega druženja zajokala, le ko je bila že pošteno lačna. Ko jo je Maja podojila, je za nekaj časa zaspala v vozičku, nato pa se je že veselo smejala. »Zelo je pridna, tudi ko ji ne posvečam pozornosti, se zaposli kar sama,« je hvaležna in srečna Maja. »Zdaj čez dan najdem tudi kakšno minuto zase, da kaj postorim,« pove. »Prva dva meseca je nenehno jokala, če sem jo le za minuto odložila, sem jo nato komaj potolažila. Zato sem jo imela dobesedno 24 ur na dan pri sebi, v naročju,« opiše dneve, ki so jo izčrpavali tako fizično kot tudi psihično. »Vsi so mi govorili, da jo bom razvadila, a sem vztrajala in sledila sebi. Čutila sem, da Rija ne izsiljuje, ampak resnično potrebuje mojo bližino. Je bilo pa hudo naporno – ona nenehno na rokah, v naročju in Talin, ki je bil na začetku malce ljubosumen in je želel pozornost. Rijo sem za nekaj trenutkov odložila, le ko sem šla na stranišče in sem se morala obleči,« se zdaj že nasmeje tistemu noremu ritmu. Njen materinski čut očitno ni zatajil, hvaležna je, da se je poslušala, pa tudi da je hčerkica zdaj umirjena in sila nezahtevna. »Zdaj sploh ne joka, samo ko je lačna ali jo je treba previti. Takrat je res zelo glasna, a se, ko dobi želeno, hitro potolaži in umiri,« pove z nežnim nasmeškom. Povsem raznežen je ob hčerkici tudi Vasilij. Opazujem ga, kako kar zasije, ko jo ima v naročju, se ji nežno smeje in ona njemu. Je do Rije drugačen, med očetom in hčerko je vendarle neka posebna povezava? »Talin bo za vedno prvi in še fant je, torej se bo Žbogarjev rod nadaljeval, ampak Rija..., Rija je pa kraljica. Česa lepšega si res ne bi mogel želeti,« se jadralec povsem razneži. »Ja, Vasko in Rija imata neko posebno povezavo. Že ko sem prišla iz porodnišnice in je nisem mogla pustiti nikomur, je bil on lahko sam z njo. Ob njem je bila takoj povsem mirna. Samo pogleda jo, pa se mu že smeji.
Seveda, tudi s Talinom sta povezana, zlasti ker ga ne vidi veliko in ga zelo pogreša. Ko smo skupaj, je nenehno 'tata to, tata ono'. Ampak ko bo Talinu res hudo ali bo utrujen, bo ob sebi želel mene,« pristavi še Maja, ki pri Žbogarjevih resnično podpira vse štiri vogale. Kako pa ga je očetovstvo spremenilo? »Predvsem sem se naučil strpnosti in tega, da ne živim več le zase. Otroka sta mojemu življenju dala nov smisel, zdaj živim zanju,« je iskren.
Talin bi imel še bratca
Družinsko življenje Žbogarjevih bo kmalu spet povsem podrejeno jadranju. »Tekmoval bom še prihodnjo sezono, ki je kvalifikacijska za olimpijske igre leta 2020 v Tokiu, Sloveniji bom poskušal pridobiti kvoto, eno mesto za jadralca. Mene sicer olimpijada ne zanima več,« pojasni. »V zadnjih tednih, med okrevanjem po operaciji, sem izkoristil čas in se preizkusil tudi kot trener. Bilo je zanimivo, moram pa priznati, da je tudi zelo naporno, predvsem psihično. Zanimiva izkušnja je, vsekakor ena od možnosti, ki jo vidim za prihodnost. Ne predstavljam si, da bi po končani karieri kar odšel iz jadranja,« pove.
Z Majo sta se odločila, da se bodo zdaj manj selili. Sam sicer čez nekaj dni odhaja v Valencio, kjer bo začel trenirati, družina pa se mu bo pridružila novembra. »Videli bomo, za koliko časa. Talin zdaj v Izoli hodi v vrtec, kjer se zelo dobro počuti, ima prijatelje, dvakrat tedensko hodi tudi na telovadbo. Opazila sva, da so ga naše selitve začele motiti, v Španiji je bil nazadnje precej zbegan, jezik mu je že ušel iz ušes, doma, v Izoli, pa je srečen,« pojasni Vasilij. »Ko smo v Splitu, je drugače. Tam so moji starši, ko smo bili zdaj tam, si je mama vzela dopust, da je bila v pomoč meni in da sta z očetom crkljala Talina. Pa tudi Rija ne prenaša daljših poti,« pristavi še Maja.
O še kakšnem otroku najbrž ne razmišljata? »Preden je prišla Rija, sva se pogovarjala tudi o treh, zdaj, ko je bilo tako naporno, pa tega nisva več omenjala,« prizna Maja smeje se. »Talin bi imel še bratca, čeprav ima Rijo res rad. Vedno, ko govori o čemerkoli, vključi zraven tudi njo, tudi doma mi je v veliko pomoč. Ne da bi ga prosila, nenehno preverja, ali spi oziroma kaj počne. Če vidi, da bi lahko začela jokati, skoči k njej in dela različne grimase, da se mala takoj začne smejati. Ampak ona je sestrica in njo že ima, zdaj bi imel pa še bratca,« v smehu opiše Maja. »No, za zdaj sta dva povsem dovolj, Talinu sem povedala, da to pač ni kar tako, da pritisneš na gumb,« zaključi nasmejana.
