KOLUMNA

Veličastna brezkoristnost teka

Objavljeno: 21.10.2017 09:00Posodobljeno: 21.10.2017 09:00

Tek mi od nekdaj pomeni enega od dveh dopolnjujočih se polov: telesno protiutež umskemu.

Tečem, odkar pomnim, pozimi vedno raje tudi na smučeh. Razlogov, zakaj ljudje tečemo, je nešteto: eni tečejo zato, da bi se česa otresli, drugi zato, da bi kaj našli. Mnogi s tekom malo globlje pobrskajo po sebi, drugi se z njim iz globin (kjer so navadno resnične težave) prebijajo na površje, kjer zadihajo svobodneje in varneje. Za ene je tek zdravilo, pri drugih meji že na bolezen. Postavljanje ene noge pred drugo (ne glede na to, kako hitro to počnete) je mantra, s katero so se nekateri sposobni zazibati v mistično razpoloženje, v stanje, kjer ubesedovanje postaja vedno bolj nerazločno jecljanje. Morda je o teku najbolj pametno molčati.

Wittgensteinova misel 'O čemer ne moremo govoriti, moramo molčati' namiguje, da se jezik morda sploh ne more spoprijeti z resničnimi vprašanji življenja – tako Wittgenstein priznava domovinsko pravico tudi mističnemu. Ali je o teku kot govorici telesa sploh mogoče govoriti z besedami? In če je, ali je smiselno govorico telesa prevajati v govorico besed? Nietzscheja je jezilo, da so stvari vedno bolj take, kot se o njih govori in ne take, kot v resnici so. Ali je mogoče, da je tudi tek vedno bolj tak, kot o njem govorimo in pišemo in vedno manj tisto, kar v resnici je?

Tek mi od nekdaj pomeni enega od dveh dopolnjujočih se polov: telesno protiutež umskemu. Kot osnovno- in srednješolec sem vsak dan sproti skrbno napisal domače naloge in nato z lahkim srcem odšel na trening. Večerno učenje ali branje knjig je razgreto in utrujeno telo umirilo in pripravilo za najboljšo od vseh regeneracij, spanec – vse je bilo tako, kot je moralo biti. Tudi pozneje sem, študent in odrasel zaposlen amaterski atlet, študijsko, poklicno in športno pot jemal kot samoumevni vzporednici, ki se nista nikoli prekrižali, kaj šele, da bi ena drugo izključevali. Kljub temu, da me je stopanje po eni in drugi včasih utrudilo, me ni izčrpalo do te mere, da bi se ene ali druge naveličal.

Zadnje čase opažam, da so najvrednejše stvari v življenju skoraj vedno stranski produkt nečesa drugega in da jih ni mogoče hoteti, jim slediti ali jih celo zalezovati neposredno. Kot tekmovalec sem več kot desetletje treniral zato, da bi vsako leto napredoval; niso mi bili mar niti rekordi niti naslovi državnega prvaka, želel sem samo vsako leto teči malo hitreje. Naslovi prvaka, rekordi in uvrstitve v državno reprezentanco so bili stranski produkt moje želje po napredovanju. Takih stranskih produktov je bilo še več, eden je, da me ne oplaši delo, ki zahteva večmesečno vsakodnevno zbranost in vztrajanje, recimo prevajanje več sto strani debele knjige.

Tudi zame je veljalo pravilo, da za odlikovanje v čemerkoli človek potrebuje okrog 10.000 ur trdega dela – kar pomeni 10 let po 2–3 ure vadbe, učenja ali treninga na dan. Vsak dan, deset let zapored. Ker sem treniral tek na 400 metrov z ovirami, ki traja okrog 50 sekund in sem v njem nastopil največ 15-krat na leto, to pomeni, da sem v desetih letih nastopil samo približno 150-krat po okrog 52 sekund. V vsej svoji »karieri« sem torej tekmoval samo 2 uri in 10 minut, treniral pa več kot 10.000 ur! Ob takem računu je več kot očitno, da me ni poganjala storilnost, torej športni rezultat ali rekord, ampak vsakodnevno prvinsko veselje do samega teka.

Krona vseh vračajočih se občutij pa je ljubezen do veličastne brezkoristnosti teka tiste zlate dobe amaterizma, ki se je – ne da bi se tega tedaj zavedali – iztekala pred našimi očmi, pod našimi stopali, tako rekoč. Kakšen spomin danes, ko je skoraj vse, kar je, izročeno (ne)vidni roki koristoljubja! Tek je močno socialno lepilo. Nastopil sem le na nekaj rekreativnih množičnih tekaških prireditvah, a ničkolikokrat treniral s prijatelji. Težko je povedati, kaj nas povezuje. Najbrž gre za čarovno moč enakomernih monotonih gibov, za nekakšno kinestetično molitev, ki v nas zbuja občutek, da smo povezani z nečim večjim od nas in da smo del te ENOSTI. Morda je v tem skrita transcendenca, ki jo doživljajo nekateri tekači. O podobni povezanosti v eno so govorili vojaki, ki so v jarkih dveh svetovnih vojna odkrivali, da so se sposobni žrtvovati za tovariše, prepričani, da bodo naprej živeli v njih.

Neštetokrat me je po koncu daljšega teka v naravi prevzelo spokojno zadovoljstvo, nekakšen blagi ponos brez evforije. To je skoraj gotovo zunanja manifestacija fiziološkega stanja, ko so mišice po teku nasičene s krvjo in kisikom, brez katerega ni življenja. Opažam, da storilnost, ki nam jo je vsililo moderno življenje, z leti postopno izgublja privlačnost, ne le zato, ker nam

pešajo moči, ampak tudi zato, ker se spreminja naš pogled na svet. Korak mladega tekača je prožen in dolg, s staranjem pa postaja tog in krajši. Nekoč se bo povsem umiril v hojo, ki jo bomo morali hvaležno sprejeti kljub nostalgičnemu spominu na mladost, to zlato dobo vsakega življenja. Kot otrok hrepeniš po priložnostih in obetih, ki jih ponuja neodvisno odraslo življenje, a nimaš moči, da bi jih udejanjil. Ko prideta odraslost in moč, pa presahnejo mnogi obeti in priložnosti. Toda šele ko začnejo pešati moči, nastopi skladje, ki je pogoj modrosti. Hoja, ki nadomesti tek, je hitrost gibanja, ki ustreza modrosti; stremljenje in storilnost se umakneta odprtosti, sprejetju, sprijaznjenju; nastopi čas, ko na poseben način postanemo pasivno dejavni.

Povezane vsebine

Osrednje novice

Radioaktivni oblak nad Slovenijo: znan je krivec

Začelo se je v Majaku.

Zakaj imajo v Avstriji zdravstveni sistem, ki deluje?

Prof. dr. Brigita Drnovšek Olup, dr. med., spec. oftalmologije, je v svoji tri desetletja dolgi karieri izkusila različne plati zdravniškega poklica.Nekdanja predstojnica očesne klinike in kasneje strokovna direktorica UKC v Ljubljani verjame, da je učinkovit zdravstveni sistem mogoč, a nas do tja vsekakor vodi še dolga pot.

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja