Več kot 50 prostovoljcev s športniki preživelo po 50 ur

LAŠKO – »Na dogodku sem kot prostovoljka prvič. Bilo je zabavno, vzdušje pa zelo sproščeno. Spoznali smo veliko novih ljudi. Pohvalila bi samo organizacijo, saj je bilo tudi za nas prostovoljce dobro poskrbljeno. To je res nepozabna izkušnja. Zagotovo se vidimo prihodnje leto,« je navdušeno povedala prostovoljka Maša Dečman iz Celja. Pa ni bila edina, ki ji je Laško tako priraslo k srcu. Več kot 50 prostovoljcev je v dvorani preživelo po 50 ur. V minulem tednu, ko je mesto ob Savinji gostilo 11. Slovenia Open, najmočnejši namiznoteniški turnir za športnike invalide, so se stkala številna poznanstva in prijateljstva. Skoraj 300 udeležencev iz 36 držav s petih celin je poneslo dober glas o Sloveniji po svetu.

Začeli leta 2004

Tekmovanje je trajalo od srede do sobote. Tekmovalke in tekmovalci so bili razdeljeni v žensko in moško konkurenco, znotraj te pa še v posamezne razrede glede na stopnjo invalidnosti. Zadnji dan in pol so bili na sporedu še ekipni obračuni. Najboljši so po koncu tekmovanja na gala slovesnosti v hotelu Thermana prejeli kolajne. Začetki pa segajo v leto 2004, ko je prvi turnir organiziralo Društvo paraplegikov Ljubljanske pokrajine, gonilni sili sta bila Gorazd Vecko in Grega Gračner, zadnjih 10 let pa tekmovanje pripravlja in vodi Zveza za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite.

V minulem desetletju so bili zlati časi za slovenski namizni tenis. Slovenski dvojec Mateja Pintar in Andreja Dolinar je kot po tekočem traku zbiral medalje na največjih tekmovanjih in naredil veliko za prepoznavnost in enakopravnost športa invalidov v slovenski družbi. Danes rezultati niso več na taki ravni, zato pa iz leta v leto napreduje turnir. »Tujina nam priznava, da je Slovenia Open vzor vsem. Zato gre zahvala organizacijski ekipi, Thermani Laško, Občini Laško. Tega turnirja pa ne bi bilo brez prostovoljcev, Slovenske vojske in vseh, ki so po svojih močeh pomagali,« je bil po koncu tekmovanja ponosen predsednik slovenskega paraolimpijskega komiteja Damijan Lazar. Nekoliko manj so ga razveselili rezultati, Lazar je tudi selektor namiznoteniške zveze. Zadovoljil je le Primož Kancler. Fant iz Poljčan je pristal med dvojicami na tretjem mestu, kjer je združil moči z belgijsko navezo. »Primož Kancler je pokazal stabilno igro, ženski del ekipe pa žal ni igral po pričakovanjih,« je bil Lazar kritičen do dvojca Andreja Dolinar in Barbara Meglič.

Cenjen in
spoštovan na Otoku

Svetovna avtoriteta v namiznem tenisu je naše gore list Gorazd Vecko (njegov oče Edvard je legenda namiznega tenisa), ki že pet let deluje v Veliki Britaniji, kjer je vodja stroke. »Konkurenca je vsako leto večja, iz leta v leto so igralci močnejši, vidi se, da se trenira boljše in boljše. Trdim, da bi lahko ti igralci enakovredno nastopili tudi v konkurenci neinvalidov.« Vecko je tudi eden tistih, ki se zavzemajo, da bi Laško izkoristilo svoje danosti, strateško lego, hotel in dvorano, ter postalo center športa invalidov v svetovnem, ne le regionalnem merilu. »Lahko zagotovim, da je prihodnost turnirja svetla. Že delamo na tem, da bi v dvorani Tri lilije poleg turnirja Slovenia Open organizirali tudi svetovna in evropska prvenstva,« podkrepi to še z besedami, Damijan Lazar pa napove, da gre Slovenija v boj za organizacijo evropskega in svetovnega prvenstva.

Zdravje in magisterij

Tekmovanje si je ogledala tudi Mateja Pintar, svojčas prva dama namiznega tenisa, strah v kosti pa je znala še kako nagnati tudi konkurenci, danes je le gledalka. »Vesela sem, da sem spet v Laškem. Na žalost se mi še ni uspelo vrniti na treninge in tekme. Še vedno se spopadam z nekaj zdravstvenimi težavami. Po operacijah sicer precej dobro okrevam, stanje je stabilno, vendar se še nekaj časa ne bom mogla v svoj običajni vsakdanjik, kaj šele na treninge,« pove Mateja, ki v tem hipu končuje študij prevajalstva, kjer mora še spisati magistrsko nalogo. Prizna, da pogreša šport, potrudi se, da redno obiskuje fitnes. »Vse dokler se ne znebim zdravstvenih težav, raje ne bom razmišljala o vrnitvi na tekmovanja. Ambicije seveda ostajajo, vendar moram videti, kako bo napredovalo moje zdravje. Igralci so mladi, entuziastični, veliko je novih obrazov. Konkurenca je vse močnejša,« še izvemo od Ljubljančanke.

Hrabra soseda

V moški konkurenci se lahko z dvema zlatima kolajnama pohvalijo Britanci in Nemci, v ženski pa Hrvatice in Poljaki. V dresu naših sosedov se je izkazala Sandra Paović. Enaintridesetletna igralka iz Vukovarja je nastopila leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, prišla je v drugi krog. Leta 2009 je morala začeti znova. Pri Parizu, s svojim klubom Mondeville se je ravno odpravljala na tekmovanje, je doživela težko prometno nesrečo. Danes je ena od junakinj svetovne karavane. S svojo zgodbo, kot vsak izmed teh 300, ki so prišli v Laško. Po (samo)dokazovanje, da zmorejo in znajo. Hendikep ni ovira, je le njihov modus vivendi. Brez (samo)pomilovanja, a z ogorčenim bojem z mrežico, žogico in loparjem ter tekmecem na drugi strani. Štejejo točke in dobri udarci. (Tudi) v športu invalidov ni nič drugače.