Včasih polnil koš za Slovenijo, danes šef biofarme v Beogradu

Teomana Alibegovića - Miška ni treba posebno predstavljati. Ljubiteljem košarke se je s svojimi srčnimi igrami v dresu Slovenije globoko vtisnil v spomin. Bil je kapetan reprezentance, za katero je zbral 52 uradnih nastopov, dosegel je 990 točk. Kariero je sklenil pri 35, danes jih ima 47.

Našli smo ga v Beogradu, kjer z mednarodnimi investitorji pripravlja agrokulturni projekt. Na srbskih ravnicah imajo biofarmo, produkte bodo izvažali v ZDA in Veliko Britanijo, Teo pa je generalni menedžer projekta. V Italijo se vrača redko, takrat pa čas nameni svoji družini, ki ima prednost pred vsem ostalim. Žena Lejla in najmlajši sin Denis ga pričakata v Vidmu. Denis končuje šolo, 15 let ima, obožuje nogomet, prav tako dober je v košarki. »V Beogradu sem ves čas, kakšen podaljšan vikend se odpravim domov. Morda pa se celo žena in sin preselita k meni,« razkrije načrte, ki jih kuje za letošnjo jesen.

Starejša sinova sta že poletela iz domačega gnezda. Oba sta šla po očetovi poti, zapisala sta se košarki. Najstarejši Mirza, 23 jih bo dopolnil septembra, je končal izvrstno sezono v drugi italijanski ligi, kjer je njegova Brescia prišla do polfinala. Mirza, tekoče govori italijansko in angleško, je bil z 72 trojkami prvi ostrostrelec ekipe, zadeval pa jih je z nekaj več kot 40-odstotno natančnostjo. Pred časom se je za prihod Alibegovića v Slovenijo ogreval zdajšnji trener Heliosa Gašper Okorn. Nič hudega se ne godi sinu Amarju, ki študira v New Yorku na St. John's University. Zrasel je do 208 centimetrov, rojen pa je bil leta 1995. »V ramenih je širši kot jaz, močan je kot pes. Njegov trener je zdaj postal Chris Mullin. Amar je srečen v ZDA, domače tekme pa igra v kultnem Madison Square Gardnu,« ponosno pove Teo, vedoč, da je sin srečen pri tem, kar počne. Na tekme otrok ne hodi, po navadi to prepusti ženi. »Ne želim, da se ob mojem prihodu pozornost usmerja name. Naj bodo v središču moji otroci. V svoji karieri, bil sem GM pa tudi športni in poslovni direktor, sem spoznal veliko staršev, ki so hoteli biti menedžerji in odvetniki svojih otrok,« je iskren Teo. Pa to ne pomeni, da sinovom ni na voljo. »Naj otroci delajo in ustvarjajo po svoje. A če slučajno padejo, so morda slabe volje, lačni ali pa potrebujejo nasvet, je oče vedno tu,« pojasni, da dobro ve, kako fantje igrajo v svojih ekipah, večkrat pa si katero izmed tekem pogleda na posnetku.

Prepričal ga je Sagadin

Ne moremo pa niti tokrat mimo tega, da ga ne bi vprašali, ali mu je kaj hudo, da trije sinovi ne nadaljujejo tradicije igranja za Slovenijo. Sprva se brani in se izogiba pogovoru o tem. »To je že ocufana zgodba. Priznam pa, da mi je žal. Imam občutek, da se me nekateri ljudje bojijo ali pa se me le izogibajo. V življenju zaradi otrok nisem nikomur težil, bi pa rad videl, da bi kdo igral za Slovenijo. Interes je bil, ne pa takšen, da bi se kdo vrgel na tla in se zares potrudil,« odpre svojo mehko dušo. Odgovornim ljudem na košarkarski zvezi očita manko taktnosti in želje. »V taki situaciji je treba priti na tekmo in jasno povedati – hočem, da igraš za Slovenijo. Potem se gre še na pico, se pogovori in da še enkrat vedeti, pridi, rabimo te. Amar je med čakanjem na Godota izbral BiH, Mirza še sam ne ve, kaj bi,« nadaljuje Miško, ki se spomni, da se je tudi sam spogledoval z igranjem za BiH, in prizna, da je občudoval Mirzo Delibašića, zaznamovalo ga je tudi igranje v Sarajevu, rojen pa je bil v Zenici. A se je odločil za Slovenijo! »Zmago Sagadin je bil takrat jasen, takole mi je rekel: 'Miško, jebem ti boga. Kaj delaš zdaj? Priti moraš k nam!' Še trikrat me je potem klical. Se pogovarjal z mano, me poslušal in spraševal. Pokazal je željo, da bi me imel v ekipi. Navdušil me je. Nenazadnje vsa moja družina biva v Ljubljani, tu imam brata in sestro, moje mesto je v Sloveniji. Nisem Jaka Daneu niti Jurij Zdovc ne Sašo Govc, sem pa čutil, da pripadam Sloveniji,« čustveno sklene Teo. Njegova sinova Amar in Mirza imata ameriško državljanstvo, Denis pa slovensko. Teo je hotel igrati košarko kot otrok že v rodni Zenici, a so ga napodili z igrišča, ker je bil premajhen. Pa da nima pojma, so mu rekli. »V enem poletju sem zrasel na hitro, tako je bilo tudi s sinovi,« potegne vzporednico s sinovi. Na Jesenicah, kjer so živeli, pa je bilo drugače. Njegov prvi trener je bil Tonči Novak, ki je z ekipo prišel v finale gorenjske regije, kot član izbrane gorenjske selekcije pa je šel Teo na slovensko prvenstvo. Tam ga je opazil Peter Brumen in ga vzel s sabo na pokal republik in pokrajin v Titograd, današnjo Podgorico. Po selitvi v Ljubljano je igral za Ilirijo in Slovana ter obiskoval litostrojski izobraževalni center.

Zavrnil Olimpijo, odšel v Sarajevo

Leta 1983 je bil povabljen na prve reprezentančne priprave, bila je kadetska vrsta, Teo pa najhitrejši v teku na 20 metrov; 2,68 sekunde so mu namerili. »Večkrat so me vračali na start, so mislili, da goljufam,« se Teo spominja podviga, ki je obšel Jugoslavijo. O njem je pisala tudi revija YuKoš, v tisti številki, ki mu je prišla pod roke, pa je bil tudi pogovor z legendarnim hrvaškim košarkarjem Draženom Šolmanom, ki je iz Zagreba odšel v Split in naredil krasno kariero. Teu so v spominu ostale Šolmanove besede, ko je rekel, da ne bi postal košarkar, če bi ostal v rodnem Zagrebu. Tam bi ga vedno čakala mamina juha. Tako kot Tea v Ljubljani. »Nikoli pa ne bi čutil odgovornosti, da nekaj naredim,« doda Teo. Zavoljo teh besed se je odločil, da zavrne ponudbo Olimpije in se preseli v sarajevsko Bosno! Leta 1984 je odšel v Sarajevo, a eno leto zaradi suspenza ni mogel igrati. Janez Drvarič, ki je bil takrat trener Olimpije, je bil nekaj časa jezen nanj, potem sta se pobotala. Do leta 1988 je ostal, potem pa pobegnil v ZDA. »To so bili časi, ko se ni kar tako lahko kam šlo. Po normalni poti ni šlo. Ljudje so bili že takrat nevoščljivi,« nadaljuje Teo, ki je na univerzi v Portlandu diplomiral iz množičnih komunikacij in mednarodnega poslovanja. Pred odhodom iz Sarajeva je spoznal ženo Lejlo, ko je bila noseča, se je vrnil v Evropo. Potreboval je denar, saj je žena študirala stomatologijo.

Politik ne more voditi kluba

V Italijo je prišel leta 1992, v dresu Fortituda je v sezoni 1991/92 odigral eno samcato tekmo, a to profesorsko. Bolonjčani so slavili na gostovanju pri Reggii Emilii in se zadržali v italijanski ligi A2. Alibegović je k zmagi 88:93 v 40 minutah prispeval 28 točk in šest skokov. V Fortitudu je ostal še naslednjo sezono, zatem pa tri leta igral v berlinski Albi. Leta 1996 se je selil v turški Ülkersport, potem pa branil barve Trsta, španskega Caceresa, Vidma in grškega Ionikosa. Kot trener je vodil Udine in Scafati, v vlogi generalnega menedžerja pa se je preizkusil v Fortitudu. Igranje v članski vrsti Union Olimpije mu ni bilo usojeno, a zato z nič manjšo pozornostjo ne spremlja dogajanja v Stožicah. »Olimpija mora imeti predsednika, ki je nekdanji športnik ali pa uspešen poslovnež,« je odločen Teo, ki pravi, da zdajšnjega predsednika Janija Möderndorferja ceni, a uspešen ni mogel biti. »Ker je politik, v življenju pa košarke ni nikoli igral. Ker pa je v politiki, že v izhodišču ni všeč polovici ljudem. Morda je bila ta politična vloga Olimpiji sprva veter v jadra, zdaj pa ji je kot kamen okoli vratu,« slikovito nadaljuje Alibegović. Upa, da se najde denar za košarko v Ljubljani in naredi dober program ter da se konča beg košarkarskih možganov (Luka Dončić, Jurij Macura) na tuje. »Predvsem je treba imeti vizijo, trenerju pa dati tri ali pet let, naj dela. Če se vsako leto menja trener, je to brez veze. Sramota pa je tudi, da Olimpija igra v Stožicah pred 300 gledalci! Če je takšno zanimanje, naj igrajo na Kodeljevem,« je oster Teo, ki verjame, da bo Ljubljana spet dokazala, da je pravo košarkarsko mesto.