Poročali smo že o triumfu Tima Gajserja, najboljšega slovenskega motokrosista, postal je namreč svetovni prvak v razredu MX2. A njegovo življenje ni bilo vedno tako rožnato.
Bili so časi, ko z očetom in obenem trenerjem Bogom Gajserjem nista imela niti za bencin. Bogo se spominja, da sta se nekoč s sinom vračala z dirke na Danskem, na trajektu pa jima niso hoteli vrniti denarja v evrih, ampak v njihovi valuti. Povedala sta jim, da nujno potrebujeta evre za pot do doma. »Niso se dali, celo policijo so klicali. Ženo sem moral prositi, naj doma nekako napraska toliko denarja, da sva imela vsaj za bencin do doma. Tisto noč, dokler transakcija ni bila izvršena, da sem lahko dvignil evre, sva prespala kar v avtu,« se z grenkim nasmeškom težkih časov spominja oče Bogo.
Tragedija na stezi
Še manj je tistih, ki vedo, da so Gajserjevi pred vsem tem doživeli še veliko hujšo preizkušnjo. Bogo je namreč pred leti prav na dirkališču izgubil sina, Timovega bratca, ki je po nesreči pritekel na stezo. Zbil ga je do smrti. O tem težko govori, a obenem priznava, da ga je prav ta izkušnja naredila močnega, da je samo zaradi neznosnega trpljenja, ki ga je povzročila smrt majhnega otroka, danes to, kar je. Takrat pa je bilo hudo. Tako zelo, da je razmišljal tudi o samomoru.
O tem, kako je vzgojil svetovnega prvaka, pravi, da je vedno zaupal le svojemu občutku. »Veliko strokovnjakov mi je solilo pamet, kako bi moral trenirati Tima, ampak delal sem tako, kot sem mislil, da je prav. Za zdaj se obnese.« Da je obenem oče in trener, pravi, ima prednosti in slabosti. »Plus je to, da Tima res zelo dobro poznam in sva neverjetno povezana, vem celo, kaj razmišlja, ko je na stezi. Najtežje pa je, ko moram na dirkališču pozabiti na srce in delati res samo z glavo. Zaradi njegove varnosti sem tam najprej njegov trener in prijatelj, šele na tretjem mestu oče.«