V Union Olimpiji se sploh ne ve, kdo je glavni in komu odgovarja

Nekdanji košarkar, danes pa trener Slobodan Subotić - Piksi ni ravno ljubitelj mrzlih slovenskih zim. Letos je prvič po petih letih v Ljubljani, saj je po štirih sezonah in pol zapustil klop libanonskega prvaka Al Riyadija in se vrnil domov. »Ni mi hudega. Po tri tekme na dan si ogledam na televiziji, v dvorane pa ne hodim. Morda se malce detoksiciram od košarke. A to ne pomeni, da jo imam že poln kufer. Preprosto mi to v tem hipu ustreza. Družim se s prijatelji, tudi na zimo se bom navadil,« uvodoma pove Subotić, ko ga obiščemo na domu v Podutiku. V dnevni sobi ima velik televizor, žena pa je nadstropje višje. Se razume, s svojim televizorjem in njej ljubim programom. »V Libanonu je bilo lepo. Tako dolgo, štiri leta in pol, nisem bil nikjer trener. Po navadi sem vztrajal dve leti in pol. Zdaj smo se zasitili drug drugega, klub je imel tudi nekaj finančnih težav. Predsednik je hotel že prej proč, a so ga s silo zadržali,« opiše razmere v klubu, s katerim je bil štirikrat državni prvak, na koncu je zasedel še drugo mesto v azijskem klubskem prvenstvu. Velja za najuspešnejšega tujega trenerja v zgodovini Libanona. Z delom in opravljenim na tem koncu sveta je zadovoljen. Potrdi, da so bili Libanonci tudi korektni plačniki, plačali so do zadnjega centa. Čeprav je Piksi šel, je v klubu ostal njegov sin Leon, ki je danes prvi pomočnik, pripeljal ga je ravno oče. Subotić je na ta konec sveta vabil tudi slovenske igralce. Želel je Primoža Brezca in Boštjana Nachbarja, a skupnega jezika niso našli. Tudi zato, ker je imel v Piksijevih časih klub lahko le dva tujca, danes lahko nastopajo že trije tuji igralci, vendar to po Subotićevem mnenju škodi domači košarki. A to so skrbi, s katerimi si bodo belili glavo v Libanonu, ne pa 60-letni Subotić, ki se je košarki zapisal v rodnem črnogorskem Hercegnovem.

Podpisal
dve pogodbi

Do 14. leta je igral le nogomet, a je vmes precej zrasel. To je opazil tudi tamkajšnji košarkarski trener Radovan Ogurlić - Rado, ki ga je Piksi povabil na trening. »Ni bilo obetavno. Vsi so se mi smejali in rekli, naj se vrnem v nogomet. V meni pa se je nekaj prebudilo, morda iz kljubovanja. Rekel sem jim, da me bodo enkrat še gledali po televiziji,« se naš sogovornik spomni košarkarskih začetkov. Veliko je treniral sam, pred šolo ob šestih zjutraj. Poskušal je posnemati tudi akcije, ki jih je ob sobotah popoldne videl na televiziji, ko je gledal prenose tekem jugoslovanske lige. Delo je obrodilo sadove. Kmalu so ga opazili klubi, pri osemnajstih je kolebal med Olimpijo, Industromontažo in Crveno zvezdo. »Moj oče je bil trgovski potnik, veliko je potoval po Jugoslaviji, največ je delal z ljubljanskim podjetjem Emona. Cenil je Slovenijo, zato sem se odločil, da grem v Ljubljano,« Subotić opiše potezo, ki mu je spremenila življenje, vendar je ni obžaloval. V Sloveniji ga je pričakal trener Lazar Lečić, ki ga je hotel v svoji zasedbi. A v uvodni sezoni Subotić ni igral, ker je bil kaznovan, saj je sprva podpisal pogodbo s Crveno zvezdo, potem pa prišel v Olimpijo, katere član je bil med letoma 1975 in 1986. Pri uvajanju in adaptaciji mu je bil najprej v veliko pomoč Vinko Jelovac, potem je prišel pod patronat Krešimirja Ćošića. »Vsa čast Draženu Petroviću, Toniju Kukoću, Arvidasu Sabonisu, ampak Krešimir Ćosić je bil najboljši evropski košarkar vseh časov,« je prepričan Subotić, ki je s pokojnim asom ostal prijatelj do zadnjih dni. »Privilegij je bil igrati z njim in biti njegov igralec, ko je bil trener. Ni presenečenje, da so ga vsi tako cenili in spoštovali. Krešo je znal vse povezati, blestel je v napadu in obrambi. Z vsakim se je znal pogovoriti,« še doda Subotić, ki ga je Ćosić vabil tudi v mormonsko versko ločino. »Zelo blizu sem bil, a sem ie zadnji hip premislil. To mi je zameril, celo sprla sva se zaradi tega. A takrat sem bil premlad, da bi sprejel to vero,« navrže Subotić še en detajl iz ljubljanskih dni.

Odpadel kot 13.

A to ni skalilo podobe, ki jo ima Subotić o Ćosiću, ki mu je dal priložnost v prvi ekipi Olimpije, Piksi pa je eksplodiral. Po treh mesecih je prišel do reprezentance, s katero je bil dvakrat balkanski prvak. Moral bi na svetovno prvenstvo v Manilo leta 1978, a je izpadel kot zadnji. »Nikogar ni bilo, ki bi me porival naprej,« prizna, da le ni bilo vse čisto pri izboru reprezentance. Prednost pred njim je dobil Duje Krstulović, ki za nameček sploh ni bil krilo, ampak krilni center. A je Subotić odločitev selektorja Ace Nikolića sprejel. Zabolelo pa ga je, ko se je med prenosom tekme s svetovnega prvenstva med Italijo in Jugoslavijo ob vstopu Krstulovića v igro na TV-zaslonu izpisal ob številki sedem Subotićev priimek. »To je bil jasen znak, da sem bil na prvotnem seznamu, ki ga je nekdo spremenil. To je bil šok, pravi nož v hrbet... Potreboval sem vso sezono, da sem si opomogel,« je Subotiću še danes žal, da ga ni bilo poleg, ko je Jugoslavija postala svetovni prvak. Priprave na svetovno prvenstvo so mu ostale v spominu, ker si je sobo delil z legendarnim srbskim igralcem Zoranom Slavnićem - Moko. »Moko so spoštovali vsi, znal je z ekipo in igralci. Skrbel je za dobro vzdušje in pazil, da je naredil srečne igralce med igro. Ko je bilo treba, je dve žogi podal Kičanoviću. Da ne bil jezen Dalipagić, je podal še dve njemu,« v smehu pove Subotić, ki je za Jugoslavijo zbral 33 nastopov.

V naj peterki Arisa

V Subotićevih časih je bila Olimpija urejen klub, ki ni imel finančnih težav. »Za to so skrbeli ljudje v upravi – Luj Lampič, Milan Kučan, tu je bil Boris Kristančič. V klubu je vlada prava domača atmosfera, užitek je bilo igrati. Bi pa lahko dosegli boljše izide. A to ni bilo tako preprosto v izjemno močni jugoslovanski ligi. Kljub temu je bilo preveč turbulenc in trenerskih menjav,« se Subotić ozre na igralske čase v Ljubljani, ko je bil zadnji dve sezoni celo kapetan moštva. Po enajstih letih v Olimpiji se je preselil v solunski Aris. Spet je bil posrednik makedonski trener Lazar Lečić, ki ga je pripeljal že v Olimpijo. Lečićev bratranec je bil v upravi Arisa. Izvedel pa je, da je Subotićeva mati Grkinja, zato bi lahko Piksi igral kot domači košarkar. V Solunu so lahko spremljali tudi jugoslovanske televizijske kanale, zato so ga videli na delu. Na koncu so prišli na pogovore v Ljubljano, kjer so si segli v roke, Subotić je med letoma 1986 in 1993 nosil dres Arisa, s katerim je bil po petkrat državni in pokalni prvak Grčije, dvakrat je ekipa igrala na finalnem turnirju evrolige. Po mnenju novinarjev in navijačev je bil Subotić ob koncu lanskega leta izbran v legendarno peterko Arisa, kjer mu družbo delajo še Nikos Galis, Panajotis Janakis, Američan Roy Tarpley in Portoričan Piculin Ortiz.

Prvič odpuščen

Po koncu igralske je Subotić hitro začel trenersko kariero. Kar 11 let je deloval v Grčiji. Sprva je bil pomočnik in glavni trener v Iraklisu, potem je sedel še na klopi AEK, Arisa, Panathinaikosa, Panioniosa, Paoka in Olympiakosa. Iraklis je popeljal do 3. mesta v državi, z Arisom je bil leta 1997 prvak Fibinega pokala. Panathinaikosu je leta 1998 prinesel prvi naslov državnega prvaka po 14 letih, na klopi je zamenjal Božidarja Maljkovića. »Jasno mi je bilo, da bom ostal le eno sezono, če ne bom prvak,« mu spomin uide na leta v Atenah. Leta 1999 je Panathinaikosu uspelo prvič v zgodovini, da je naslov državnega prvaka osvojil v dvorani rivala Olympiakosa, ki pa je Piksija zvabil k sebi leta 2002. Tudi tu je oral ledino, saj ni bilo junaka, ki bi vodil obe zasedbi. Za nameček je bil trener in športni direktor Olympiakosa, povrhu pa še selektor Slovenije. »To je bila napaka. Hotel sem pomagati tudi reprezentanci, a sem si nakopal preveč dela. Potreboval sem preveč časa, da sem v reprezentanci ugotovil, kdo s kom ne govori, kdo je s kom sprt,« se ozre še na turbulentne čase v letih 2002 in 2003. Decembra 2003 je dobil prvo odpoved v karieri – Olympiakos se ga je odrekel. »To je bila specifična sezona. Našo matično dvorano so prenavljali, zato smo nastopali v dvorani za 2000 ljudi. Klub je drastično znižal proračun, namesto 11 milijonov smo imeli na voljo le dva,« Subotić navede razloge, ki so mu onemogočali boljše delo. Potem je vodil italijanski Jesi (v sezoni 2004/05), se s Splitom prebil v finale državnega prvenstva Hrvaške (leta 2008) in afirmiral falango mladih s Hrvojem Perićem in Damijanom Rudežom na čelu. Bil je še trener zagrebške Cedevite, leta 2012 je mesec dni deloval kot športni direktor Union Olimpije.

Košarka propada

»Prišel sem z elanom in voljo, da končno naredimo ta klub spet velik in ga vrnemo, kamor spada. Ambiciozno sem se lotil dela. Predsednik Jani Möderndorfer mi je zagotovil, da bom imel na voljo denar za sestavo ekipe. A se to ni zgodilo. Vmes sem pripravil popis vseh, ki jim Olimpija dolguje. Položaj sem predstavil svetu sponzorjev, kjer so bila že takrat mnenja različna; eni so bili za bankrot, drugi bi vzeli kredit, tretji so rekli, da denarja ne bo. Videl sem, da je bolje, da odidem. Dejansko smo imeli bolnika na cevkah,« Subotić povzame svoj mesec na čelu Olimpije. »Še danes se ne ve, kdo je glavni v klubu. Je to predsednik, ki ga ni? Nihče ni nikomur odgovoren. To mora nekomu ustrezati. V resnem klubu bi moral nekdo odgovarjati, če brez odškodnine odide tak dragulj, kot je Blaž Mesiček. Očitno je to, da je v klubu več struj. Nikogar ni, ki bi odločal in udaril po mizi in rekel: 'Tako bo!' Košarka nam propada,« je direkten in kar malce jezen Subotić, ko beseda nanese na Olimpijo.