V ZAPRTI DRŽAVI

V Severni 
Koreji šest dni 
brez signala

Objavljeno: 02.05.2017 07:13Posodobljeno: 02.05.2017 07:13

Rekreativni tekač Aleš Debeljak iz Kranja je bil del slovenske odprave, ki je en teden preživela v Severni Koreji. Telefon ni delal, pili so 50-krat dražje pivo kot domačini, pred kipi pa so se klanjali.

  • Najprej se mi prikloni, potem me fotografiraj
  • Aleš zmagi naproti
  • Gneča na metroju
  • Razglasitev na stadionu
  • Urejene mestne ulice, ki so jih  lokalni vodniki smeli pokazati tujim obiskovalcem
  • Vhod v hokejsko dvorano

Severna Koreja je v minulih tednih z napenjanjem jedrskih mišic poskrbela, da bo tudi ameriški slovenski zet Donald Trump dobil kak siv las. Šest dni je bil v trenutno najbolj črni ovci v mednarodni skupnosti držav tudi naš sogovornik, 38-letni Gorenjec Aleš Debeljak, zaposlen v Ljubljanskih mlekarnah. »Vedno sem si želel oditi v Severno Korejo, letos se mi je ponudila priložnost. Vedel sem, tako se vsaj piše in govori, da gre za izolirano državo,« uvodoma pove sogovornik, športnik od glave do peta. Rad teče, včasih je igral tudi nogomet. Ob obisku Korejskega polotoka je združil prijetno s koristnim – prvič je stopil na severnokorejska tla, pa še na maratonu je slavil.

»Kaj sem pričakoval? Da bom videl nekaj podobnega, kot smo imeli v nekdanji Jugoslaviji. Pa sem hitro ugotovil, da so Korejci 50 let za tistim, kjer smo bili mi pred 30 leti,« slikovito opiše, kaj ga je pričakalo v starem novem svetu. Tja je odšel s peterico somišljenikov, eden se jim je pridružil v Pekingu. V kitajski prestolnici se je slovenska odprava pridružila uradni kitajski turistični agenciji, ki poleg še ene tovrstne agencije sploh edina omogoča odhod v Severno Korejo. Po domače povedano: slovenska agencija vas v Severno Korejo ne more pripeljati. Za vstop so si morali seveda urediti vizum.

Krizantema za zmago

»Proti Pjongjangu smo odpotovali z vlakom, ki je vozil do meje s Korejo. Tam smo prestopili na avtobus, po pregledu pa so nas posadili v severnokorejski vlak, a smo bili tujci ločeni od domačinov,« nadaljuje Aleš. Na meji so jim za dobre pol ure zaplenili fotoaparate in mobilne telefone, a so vse vrnili. Potem so lahko nadaljevali pot. 
»Vlaki so starejši, a udobni. Na vsakem koraku se vidi, da vladata red in disciplina. Vlaki niso poškodovani,« doda Aleš, ki se je tudi hitro sprijaznil, da v šestih dneh v Severni Koreji telefona ne bo uporabljal, saj signala preprosto ni.

Po skoraj dnevu vožnje iz Pekinga so naši junaki ponoči prispeli v glavno mesto Severne Koreje, zjutraj ob petih pa so bili vnovič na nogah, saj se je bilo treba pripraviti na maraton. »Trasa je bila ravninska, rahlo valovita, podobna maratonu v Ljubljani. So pa bile moteče široke neskončne ceste. Zdi se ti, da se nikamor ne premakneš. Polovico maratona smo tekli v eno stran, polovico pa v drugo,« razloži Aleš, ki je bil s časom 2:49:10 najhitrejši med amaterji. »Nagrada? Dobil sem diplomo in krizantemo, to pa je bilo tudi vse,« pojasni. Med tekom je srečal precej ljudi. »Ko so bili daleč od mene, so mi odzdravljali. Ko sem prišel bližje, so se umaknili. Dobil sem občutek, da se me kar bojijo, ker sem bil za dve glavi višji od njih,« navrže nekaj detajlov s preizkušnje. Na vsakih pet kilometrov je bilo nekaj vode, a je je za nekatere celo zmanjkalo.

V trgovino ne smeš

Po maratonu so še nekaj dni ostali v Severni Koreji. »Ogromno je velikih kipov, pred katerimi se moraš najprej prikloniti, potem jih lahko fotografiraš. Vojski namenijo ogromno denarja, ne manjka pa tudi muzejev, ki so vsi v marmorju in pozlati,« nadaljuje Aleš, ki pa je dobil občutek, da so to bolj objekti, ki jih kažejo drugim, kot pa da bi jih uporabljali sami. Tako je razmišljal tudi, ko si je ogledoval športne dvorane za badminton, košarko, odbojko. Objekti v resnici samevajo.

V tem času je bilo treba tudi kaj jesti in piti. »V domače trgovine tujci ne smejo,« pove Aleš. 
V hotelu so jim pred večerjo pripravili posebno stojnico, kjer so lahko nakupili spominke, vodo, sladkarije. 
»Cene so evropske. Se pa razlikujejo od cen za domačine, ki bi za pivo odšteli preračunano v naše evre dva centa, mi smo ga plačevali po 1,5 evra,« Aleš opozori na razliko. Imeli so možnost, da si ogledajo tudi enega od trgovskih centrov. »Prej smo plačevali s kitajskimi juani, zdaj pa smo to zamenjali v severnokorejske wone. Trgovina je za njihove pojme moderna, za nas pač ne. Precej cenene robe je tam, meso pa zamrzjeno v večjih količinah. Sicer pa so tu cene zasoljene – tudi do 50-krat dražje je kot v preostalih trgovinah.« Razdalje po mestu so premagovali z metrojem, stika z domačini pa tako rekoč ni bilo. »Občutek sem imel, da se drug drugega bojijo, kaj šele nas. Nikjer nisem opazil, da bi kdor koli s kom govoril. Vsak je zase, ne gledajo ne levo ne desno, ampak v tla,« še izvemo.

»To je drug svet. Vodnica nas je peljala tja, kamor so hoteli oni. Zagotovo nismo videli vsega. Od daleč so bloki še videti nekako urejeni. Ko pa prideš bližje, je jasno, da je vse narejeno bolj napol,« še doda Aleš, ki kot vsi tujci iz države ni smel odnesti njihovega denarja.

Prvič na Dunaju

Aleš teče na maratonih od leta 2013, ko je na Dunaju opravil s prvim. »Testiram samega sebe. Da vidim, kaj zmorem. Bolj kot mesto je pomemben čas,« je premagovanje kilometrov na progi opisal Kranjčan. Domačini bi za pivo odšteli dva centa, mi smo ga plačevali po 1,5 evra.

 

Predstavitvene informacije

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja