V Katarju uči in se uči

Slovenski rokomet cenijo tudi v Katarju. Poleg legendarnega Rolanda Pušnika v tamkajšnjem rokometu deluje tudi Mara Šolaja, ki ima na skrbi vratarke. »Prišla sem na Pušnikovo povabilo, dosti mi je bilo brezposelnosti doma,» pove Mara; februarja bo dve leti, odkar službuje v Arabskem zalivu. Vratarskih veščin poučuje dekleta v članski, mladinski in kadetski ženski reprezentanci Katarja. Prvega februarja s člansko ekipo prihaja na priprave v Umag, čaka jih zalivsko prvenstvo. »Pravzaprav je ena od ključnih točk vadbe tudi to, da tu otroci živijo dokaj nezdravo, veliko jih ima čezmerno težo. Ubadajo se z računalniki, ipodi, malo se gibljejo, ker se prevažajo izključno z avtomobili. Meni kar ustreza dvajset minut hoje do službe oziroma dvorane. Vsi se čudijo, ko se poleti tja pri 45 stopinjah Celzija odpravim peš. Nimam pa vozniškega izpita, ker morajo slovensko dovoljenje še priznati,« pove nekdanja vratarka, ki je vragolije zganjala v številnih klubih, najbolj jo poznamo iz Olimpije. Resda rokometašice ne nosijo tradicionalnih zakritih ženskih oblačil abaj, a dekleta v Katarju igrajo v spodnjem delu trenirk, v majicah z dolgimi rokavi in z rutami na glavi. »Na azijskem košarkarskem prvenstvu pa denimo Katarkam niso dovolili igrati z rutami do ramen,« navrže Mara.

Dovoljen piercing

»Selektor članske reprezentance je Tunizijec Reda, med petimi trenerji pomaga še Alžirka. V ekipi je, v nasprotju z moško reprezentanco, le ena tujka, Egipčanka, a je niti ne obravnavamo kot tujko. Njeni starši že trideset let živijo v Katarju. Vseh pet sester v družini se ukvarja s športom. Tri so košarkarice, dve rokometašici. Zaslužek seveda ni takšen kot v moški reprezentanci, a dobijo določeno denarno nadomestilo. Zaljubljena sem v ta dekleta, še posebno ko se mi zahvalijo in se objamemo ter mi rečejo captain, kot tukaj pravijo trenerjem. To so moderna dekleta; poslušajo Robbieja Williamsa, Rihanno, so na facebooku, celo piercing je zdaj dovoljen... So pa med njimi tudi iz katarskega višjega sloja,« je navdušeno pripovedovala o varovankah, s katerimi se sporazumeva v angleščini, v rokavu pa ima tudi arabske besede za rokometne prvine. Zanimivo, ligaško tekmovanje v Katarju so sprožili šele lani. »Sestavili smo štiri ekipe in jih dopolnili z Norvežankami, Dankami, Italijankami, skratka, tujkami, ki so tu. Na koncu je nastopila tudi Milica Danilović, ki je včasih igrala v Krimu in Hypu; lahko smo pripeljali tudi eno tujko, profesionalko,« razloži Mara Šolaja in pojasni, da tuje rokometašice niso bile zakrite. Šolajeva je sicer uradno zaposlena pri katarskem olimpijskem komiteju. »Se pa tudi dogaja, da odpoved pogodbe dobiš kar s sporočilom po prenosnem telefonu,« je še razložila.

Ženske niso nesrečne

»Delovni teden imam od nedelje do srede, od pol štirih do osmih sem v dvorani. Živim pa v naselju evropskega značaja, dopoldne mi ugaja sprostitev v bazenu, v stanovanju imam tudi razgibalno fitnes napravo,« dopolni Izolanka, ki tudi pravi, da je katarska dekleta denimo v četrtek težko pripraviti, da bi vadila. Značilnosti lokalnega okolja je pač treba spoštovati. Mož Miodrag in sin Luka sta ostala v Sloveniji. Sin igra košarko in tudi čaka na status za selitev v Katar. O predsodkih nepoučenih zahodnjakov o muslimanskem svetu pa je bila Mara Šolaja zelo slikovita. »Nekomu je videti, da ženske v Katarju nimajo nobenih pravic, a jih imajo. Lahko se poročijo, lahko se ločijo. Lahko delajo, lahko ne; to je njihova odločitev. Če bi morebiti želele, bi lahko naokoli hodile tudi nezakrite in ne v abajah. A očitno je, da je družinska vzgoja tako močna, da je to še prisotno. Ženske se v resnici ne počutijo nesrečne,« meni Mara Šolaja (nekdaj Samardžija), nekdanja vratarka Izole, Olimpije, Radničkega, Voždovca, Somborja, Krima, Velenja, branila je tudi na Islandiji in v Italiji. »Zamenjala sem šestnajst klubov, dve reprezentanci in 150 trenerjev,« se je pošalila. »Tu v Katarju se učim vsak dan. To je pri 52 letih zelo lepa izkušnja, odkrivaš nekaj čisto novega,« je udarila piko na i.