V Katarju razmišljajo tudi o 
novačenju Slovencev

Če je kdo član zmagovite jugoslovanske reprezentance na olimpijskih igrah (bilo je leta 1984), štiri leta pozneje v Seulu bronast, vmes pa leta 1986 osvoji naslov svetovnega prvaka, je res legenda. Še posebno ker je leta 2000 za Slovenijo nastopil še na olimpijskih igrah v Sydneyju. Rolando Pušnik je kraljeval v rokometnih vratih, po slovesu od Krima, tam je bil trener vratark, pa zadnja štiri leta svoje znanje in izkušnje unovčuje v Katarju, prireditelju svetovnega prvenstva. Najprej je bil pri katarskem članskem selektorju Borutu Mačku, ta ga je povabil v Arabski zaliv, trener vratarjev, po Mačkovem odhodu po SP 2013, tam so namreč Katarci rezultatsko pričakovali več, in prihodu legendarnega španskega trenerja Valera Rivere pa vratarskih veščin poučuje katarske mladince.

Ko smo že v središču dogajanja svetovnega rokometa, kako ocenjuje dvoboj svojih nekdanjih in zdajšnjih na mundialu, ki ga je dobil Katar? »To je bila čista, zaslužena zmaga Katarcev, prikazali so zelo dober rokomet. Zanje je to velik uspeh, premagali so četrtouvrščeno ekipo z zadnjega svetovnega prvenstva. Tu je bil omenjeni dosežek ocenjen zelo pozitivno. A zgodbe še ni konec,« je aktualnost najprej ocenil 53-letni Celjan. O številnih okrepitvah z vseh koncev sveta, ki jih ima izbrana vrsta gostitelja SP, morebiti tudi o bodočih iz Slovenije, pa je dodal: »To je vizija naše katarske rokometne zveze, takšna je usmeritev. O slovenskih okrepitvah se je že razmišljalo, s prihodom Rivere se tudi zdaj; stvar je v tem, da igralci niso bili natančno po imenu opredeljeni, da bi jih povabili. Ko so bile tukaj tekme na različnih turnirjih pa vse do azijskega pokala, smo spremljali slovenske rokometaše, razmišljalo se je o pridobitvi teh,« je Rolando Pušnik začinil globalno dejavnost z denarjem bogatega katarskega rokometa. »V Katarju zelo cenijo slovenske strokovnjake. Tu delujejo tudi tisti iz drugih športov,« je dodal nekdanji zadnji rokometni branik, ki je imel v mislih Branka Filipa, selektorja kolesarske reprezentance Katarja, Tomija Jagarinca kot kondicijskega trenerja odbojkarjev, Maro Šolaja v ženskem rokometu...

Baskova beseda za Puško

S prihodom 61-letnega Rivere je bila katarska rokometna hierarhija postavljena na novo, mož iz Zaragoze seveda sam vleče glavne niti in urejuje tudi kadrovsko razporeditev oziroma popolnitev. Tako je bilo tudi s Pušnikom. »V katarski mladinski reprezentanci sodelujem s selektorjem Franciscom Javierjem Equisoainom - Zupom; on je bil moj trener, ko sem v Španiji branil za Portland San Antonio iz Pamplone. Ko je izvedel, da sem tukaj v Katarju, je Valeru prišepnil, da si želi, da bi ostal in nadaljeval delo z njim,« je Baskovo potezo pohvalil Puška. Seveda pa bogati Katarci vse rokometne kakovosti ne bodo pokupili, ravno Zupo in Rolando bosta iz mladinske vrste ustvarila tudi kakovost za člane. »Že zdaj je na širšem seznamu nekaj mladinskih reprezentantov. A to so mladi fantje v prehodnem, najtežjem obdobju. V tako močni članski vrsti s pripeljanimi igralci, ki imajo rodovnik, se je težko izboriti za prostor. A sta na tem SP le dva naša mladinca, Amin Zakar, ki je iz Sirije, in Črnogorec Jovo Damjanović. Na pripravah sta bila zraven vratarja, oba letnik 1994, a se je Rivera pač odločil za najmočnejši možen dvojec, ki mu je bil na voljo. Za Danijela Šarića in Gorana Stojanovića, zavedajoč se, kaj vratar pomeni za reprezentanco, ki ima na svetovnem prvenstvu visoke cilje.« Šarića, ki je iz Doboja, je Špancu z železno roko priporočil prav Pušnik. »Ko sva se videla z Valerom, so bile njegove prve besede: »Hočem ime vratarja.« Pa sem mu ga dal. Stojanovića pa je izbral njegov zdajšnji pomočnik Veroljub Kosovac, moj vratarski kolega, ki v članski selekciji skrbi za delo z vratarji,« je o Kosovcu, nekdanjem vratarju Crvene zvezde, pripomnila slovenska legenda. »Je človek, zaupanja vreden, zelo dobro sodelujeva. Same pozitivne stvari pa lahko omenim tudi o štabu, v katerem sem, in upam, da bo tako ostalo.« Na vprašanje, kateri vratar ga je v zdajšnjem poteku mundiala najbolj navdušil, pa je odgovoril brez pomisleka: »Oba katarska. Tudi Gorazd Škof in Primož Prošt sta se izkazala. Danes dober vratar pomeni več kot petdeset odstotkov moštva.«

Člani in mladinci Katarja so azijski prvaki, kadeti so bili na celinskem tekmovanju drugi, a so se tudi uvrstili na svetovno prvenstvo. »Zaledje je, vse je tudi povezano med seboj. Povezave med A-selekcijo, mladinsko, kadetsko in nižjimi morajo obstajati, vezi morajo biti obojestranske. Sodelovanje je maksimalno, Rivera je pač ustvaril takšen sistem. S tem se ne srečujem prvič, tako je bilo tudi v Krimu, kjer se je prav tako igral vrhunski rokomet. A v ženskem je to malce drugače kot v novem sistemu, ki mi je bil neznan. Normalno je, da se mu moram maksimalno prilagoditi. Pogoj za vse pa je dobro delo,« je dodal Pušnik.

O Katarju v superlativih

Celjan je v Katarju denarno seveda zadovoljen, kako pa življenjsko? »Poglejte, o denarju ne bi. To je žgečkljiva tema, lahko pa povem, da sem zadovoljen, da. Imam svoj krog prijateljev, trenerjev z vseh evropskih območij, ki delujejo tukaj. Družimo se, sodelujemo, pogovarjamo se, kadar nam to seveda dovoljuje čas. Zdaj ga imam sicer manj, hodim v službo na rokometno zvezo, od devetih do enih sem v pisarni, zvečer sledi delo v dvorani. Zveza nam je vsem trenerjem z raznimi programi omogočila učenje. Da, počutim se super, deset minut imam od in do stanovanja,« je deloma ponazoril doški utrip. Kaj pa arabski življenjski slog, so še kakšne malenkosti, ki se jim je treba prilagoditi? »Vsak dan spoznavam nove obraze, nova spoznanja. Za zdaj ni nobenih težav. Zelo sem vesel, da delujem tukaj, naletel sem na zelo prijeten človeški odnos, spoštovanje, lahko jim rečem le hvala. Izrazim se lahko le v superlativih, nič drugače. Kakor je videti, je tukajšnji utrip pisan bolj na lahko, pa to v bistvu ni. Vse je treba spremeniti v njihovo večjo prizadevnost. S prihodom Rivere so se zgodile velike spremembe in vse se postavlja na svoje mesto. Verjamem, da je lahko le še bolje,« je Rolando Pušnik, ena od njegovih hčera študira v Ljubljani, druga živi v Novem Sadu, še popolnil arabski življenjski in delovni mozaik.

S sedanjosti, okoliščin in zaledja katarskega rokometnega čudeža smo izbrisali nekaj prahu, treba pa ga je še z bogate športne preteklosti Rolanda Pušnika. »Med reprezentančnimi spomini sem vedno omenil prvo uradno tekmo slovenske reprezentance z Italijo v Celju. Bil sem kapetan, ponosen, motiviran, predsedniku Milanu Kučanu sem podaril žogo. Veliko je zadev, ki so bile povezane z mojim igranjem v reprezentancah. Poleg odličij, ki so se osvajala, imam zelo lepe spomine na igranje v mestih, kjer sem preživel klubsko kariero. Skupek vsega je ravno zdajšnje delo v Katarju,« je segel v spomin.

Puška je bil, denimo, z Zagrebom dvakrat evropski klubski prvak. »Izpostavil pa bi še Metković; preprosto, v Zagreb sem bil pripeljan enkrat kot drugi vratar, drugič kot prvi. Potrebovali so moj vratarski profil in so ga tudi dobili. Za Metković pa se je najbolj potrudil zdajšnji hrvaški selektor Slavko Goluža, moj zelo dobri prijatelj še iz zagrebških časov. Vse z namenom, da bi branil v njegovem rojstnem mestu. V dresu Metkovića sem osvojil pokal evropske rokometne zveze.« Pušnik je bil del srebrnega žlahtnega odličja na EP v Sloveniji leta 2004, bil je na širšem igralskem seznamu. »Lahko rečem, da sem imel kar dvojno vlogo. Prvo kot vratar, hkrati pa sem že prehajal v delo trenerja vratarjev,« je izkušeni Rolando že vedel, kam ga bo peljala strokovna pot. Pa za konec še strokovno oko o rokometu v njegovi domovini. »Slovenija ima dobre, mlade igralce, ima rokometni potencial, ki pa se seveda mora uspešno razvijati še naprej. Tudi v mladinski in kadetski konkurenci je močna. Za prihodnost slovenskega rokometa se ni bati,« je Rolando Pušnik sklenil klepet v katarski prestolnici Dohi, na prizorišču letošnjega svetovnega rokometnega prvenstva.

Na tone izkušenj

Rolando Pušnik poleg odličij z jugoslovansko reprezentanco (zlato z olimpijskih iger leta 1984 v Los Angelesu, bron v Seulu 1988, naslov svetovnega prvaka 1986), s Slovenijo ima nastop na olimpijskih igrah v Sydneyju, krstnega za slovenski ekipni šport, premore bogato klubsko kariero. Branil je v Celju, Crvenki, Železničarju iz Niša, San Antoniu iz Pamplone, Zagrebu, z njim je bil v letih 1991 in 1992 evropski klubski prvak, Preventu, Slovanu, Metkoviću in Trimu iz Trebnjega.