Janez Žirovnik. Kolesar, udeleženec olimpijskih iger. Doma iz vasice Voklo, kamor ga je mama prinesla iz ljubljanske porodnišnice kot tretjega otroka in kot prvega sina. »Voklo je bila takrat vas s sedemdesetimi hišami in že kot otroci smo morali kar pridno delati. Vsak ponedeljek je bilo na vrsti obvezno čiščenje čevljev vseh družinskih članic in članov, ob sredah pa pometanje ceste, ki je bila polna kravjih in konjskih iztrebkov. Kot najmlajšega me je mama mogoče malce šparala in mi ni bilo treba tako pogosto še na njivi delati, tam sta bolj sestri blesteli, jaz sem pa doma ostajal in sem moral kuhati. Spomnim se tudi frač, s katerimi smo se igrali, pa dveh mlak, polnih žabjega regljanja. Doma smo imeli gostilno, Pr' Knifcu se je po domače reklo, hiša, kjer je bila naša gostilna, še danes stoji in je zgledno obnovljena v duhu tistih časov, sestra, ki je bila učiteljica na Bledu in se ni nikoli poročila, zdaj v njej živi. Leta 1942 sem šel v prvi razred, nemške oziroma avstrijske učitelje smo imeli, mene je, konkretno, učila neka frau Kučera, je bila sila stroga. Samo eno leto nas je učila, naslednje so pa v vas že prišli partizani in so šolo požgali, naslednje leto ni bilo nič z učenjem, potem so pa v naši vasi naredili belogardistično postojanko in so v prosvetni dom dobili nekega študenta in smo tja v šolo hodili. Tista postojanka nas je, vse nas in našo vas, dodobra zaznamovala, se mi zdi. Jeseni 1945 se je nadaljevalo resno šolanje,« se spominja Žirovnik in mi pokaže stari, že obledeli, a vseeno dobro ohranjeni izkaz, kot se je takrat reklo spričevalu, in me opozori na zapise na platnicah, kjer spredaj piše, da so najboljši sinovi domovine dali življenje za domovino, na zadnji pa, da nas zdaj vodijo najboljši sinovi domovine. Janezu še dandanašnji ni čisto jasno, kako so lahko vse skupaj takrat vodili najboljši, če so pa najboljši padli.
Pel, pa je bil mir pri matematiki
»Šolanje sem pozneje nadaljeval na nižji gimnaziji v Ljubljani. Pri teti na Vrhovcih sem stanoval, v šolo pa hodil na Vič, ampak tudi to samo eno leto, ker sem šel potem v internat v Kranj, kjer sem poskušal končati šolanje, a mi ni uspelo, ob koncu leta sem imel štiri nezadostne, čeprav sem se zelo učil. Mogoče je bila omenjena belogardistična postojanka v naši vasi vsaj malce zaslužna, da je bilo tako, kaj pa vem. Ponavljal nisem, sem jo raje v Ljubljano mahnil na srednjo tehnično šolo na Aškerčevi cesti. Tam sem moral celo v pevskem zboru peti, ker je bil učitelj matematike brat slovitega opernega pevca Ladka Korošca in je poleg poučevanja matematike še pevski zbor vodil. In če si hotel imeti mir pri matematiki, si moral pač prepevati, a to ni bilo ne vem kako hudo, mogoče prav nasprotno. Takrat smo že malce za dekleti gledali, predvsem za vzgojiteljicami, s katerimi smo se občasno srečevali na plesih, ki so jih organizirali v dvorani na Taboru ali v Narodnem domu. Prvo dirkalno kolo s tremi prestavami sem dobil v tretjem letniku srednje šole, leta 1953. V sobi in v razredu sem bil z Janezom Valantom, sinom predvojnega udeleženca olimpijskih iger, prav tako Janeza Valanta, iz Lesc, in mlajši Valant me je pritegnil h Kolesarskemu klubu Železničar, kjer so mi dali tudi omenjeno kolo, tega pa sem potem hranil kar v sobi v internatu, in to pod posteljo. Sicer pa je bilo moje prvo srečanje s kolesom doma, z očetovim, na štango, pod katero sem se kot fantalin nekako skrivenčil pa se peljal!« pripoveduje.
»Stari Valant je bil človek in pol. Se spomnim, kako sva 29. novembra z njegovim sinom s kolesi odšla na obisk k njegovim v Lesce, pa nama je stari Valant s Kneippovo kavo postregel in po več desetletjih, ko sem ga enkrat peljal na srečanje udeležencev olimpijskih iger, se mi je opravičil za to skromno postrežbo. Desetletja ga je grizlo, da naju je tako slabo pogostil, si lahko mislite?« opiše klenost in pokončnost starejšega kolesarskega kolega. »Moja prva tekma je bila, vsaj tako se mi zdi, dirka od ljubljanskega Viča do Brezovice in nazaj. Prva taka, ta zaresna, pa od Reke do Ilirske Bistrice in nazaj, naslednja pa iz Pulja ob istrski obali do Umaga ter nazaj. Istrani so bili takrat izvrstni dirkači, pa sem kljub temu tudi jaz dobil nagrado, in sicer za sedmo mesto, nagrada je bila ščetka za lase, poleg sta bila pa še dva glavnika. No, po srednji šoli sem šel domov, v Voklo, pa sem dva meseca malce počival, jeseni pa nastopil službo v kranjski Iskri. Kolo sem pripeljal s seboj in se z njim vozil v službo pa tudi trdo sem treniral, kar ob službi ni bilo ravno lahko. Leta 1955 sva z Valantom iz Železničarja prestopila v Rog, kar je pomenilo, da sva morala stari kolesi vrniti, od Roga sva dobila pa novi, neki stari, italijanski. Pa se je še pred najinim prestopom zgodilo, da smo na ekipni dirki Koper–Postojna, kjer smo opravili tudi ekipni kronometer, zmagali štirje Janezi: Valant, Bergant, Traven in moja malenkost, Žirovnik. Se spomnim, kako sem se, verjetno zaradi peklenske vročine, med dirko napil preveč vode in nisem mogel dovolj pojesti, ko smo imeli predvideni obrok, nato me je pa v dekanski ravnini strahovita lakota popadla in sem se najedel paradižnika, ki ga je ob cesti, na svojem osličku, tovoril neki kmet, čeprav paradižnika do takrat niti slučajno nisem maral. Lakota je bila prehuda, tako da je bil tudi paradižnik čisto v redu!« podoživlja več kot zanimivo športno preteklost.
»Na državno prvenstvo v Beogradu, ki je bilo napovedano za neko nedeljo zjutraj, smo morali kreniti že v petek ponoči, če smo hoteli pravočasno priti, in ker so bile sobote takrat še delavne, sem moral tisto soboto potem v Iskri čez teden not prinesti, ni bilo nobene milosti. Vojsko sem služil najprvo v Černomercu pri Zagrebu, potem pa v Dugem selu nedaleč stran in sem bil odgovoren za urejanje rezervnih delov za tanke, ki sem jih vestno in natančno sortiral in si tako prislužil dovoljenje, da so mi kolo v kasarno pripeljali, da sem se lahko popoldne malo vozil in kaj malega potreniral. Julija 1960 sem zmagal na dirki po Jugoslaviji, in to je bila nekakšna vstopnica, da smo ekipno odšli na OI v Rim. Tam smo peljali dve dirki; prva je bila ekipni kronometer, in ta se nam ni ne vem kako posrečila, druga pa je bila individualna, krožna, dolga okoli 180 km. Bil sem v skupini, ki je malce pobegnila preostalim, kot se reče, približno 15 nas je bilo, v sebi sem čutil veliko moč, pa smo tako zdržali skupaj do dveh krogov pred koncem. Takrat sta začela finiširati poznejši zmagovalec, Rus Kapitanov, in poznejši drugouvrščeni, Italijan Trape, jaz sem pa druge gledal, ki se jima niso pridružili, in ker sem nekatere dodobra poznal, dva Nizozemca in Poljaka Gazdo, in sem videl, da se omenjenima niso pridružili, sem tudi jaz ostal z njimi. Kaj bi bilo, če bi ušel z njima, o tem lahko govorimo ure in ure, neovrgljivo dejstvo pa je, da sem bil na koncu osmi in sem s tem dosegel najboljšo dotedanjo olimpijsko kolesarsko uvrstitev katerega koli Slovenca ali Jugoslovana. Prejšnji rekorder po uvrstitvah je bil prav tako Slovenec, Gartner, ki je bil v Berlinu šestnajsti,« pojasni.
»Poročil sem se pri 32, z ženo sva na svet spravila dve hčerki, ki sta najin ponos, zdaj sem pa tudi že dedek. Zelo sem ponosen tudi na to, da mi je uspelo po končani karieri, ki sem jo končal kmalu po igrah, leta 1962, dokončati študij ekonomije, pa tudi na to, da sem privat poslovne vode zapustil leta 1999, ne da bi komur koli ostal kar koli dolžan. To je zame velik osebni poslovni življenjski uspeh!« sklene.
Spoštovani gospod Janez Žirovnik, prav je, da so vas slovenski športni novinarji umestili v hram slovenskih športnih junakov. Prav je, saj si to več kot zaslužite. Vse najboljše vam voščim ob vašem današnjem prazniku in vam želim še nešteto kilometrov življenjskih, pa naj bo peš ali na vam tako ljubem – biciklu!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
