V gore ju 
vlečeta 
radovednost 
in prvinskost

Planinska zveza Slovenije je pred dnevi ponosno sporočila, da sta med letošnjimi prejemniki zlatega cepina, ki velja za najvišje svetovno priznanje za alpinistične dosežke, tudi slovenska alpinista Urban Novak in Marko Prezelj, ki sta z Američanom Haydnom Kennedyjem in Francozom Manujem Pellissierjem oktobra lani preplezala prvenstveno smer na mogočno, 6173 metrov visoko goro Cerro Kishtwar v Indiji. To je že sedmi zlati cepin za Slovenijo v 24-letni zgodovini podeljevanja nagrade, hkrati pa je Prezelj postal prvi alpinist na svetu s četrtim zlatim cepinom. A to mu še zdaleč ne pomeni toliko kot samo plezanje; nagrado bolj sprejema kot nujno zlo. In tudi nekoliko mlajši Novak se ne obremenjuje s priznanji in nagradami, ampak raje uživa v raziskovanju skritih kotičkov sveta.

Kako se počutita kot prejemnika zlatega cepina? Še posebno vi, Marko, ki ste ga prejeli že četrtič, v preteklosti pa ste že izrazili pomisleke o takšnem nagrajevanju alpinistov.

MP: Počutim se počaščenega, da alpinistično pleme odobrava moj način alpinizma, po drugi strani pa je naporno, ker javnost pričakuje skoraj preveč, saj si predstavlja, da je to neko absolutno merilo v alpinizmu, kar pa ni. In jaz to vem, zato je stvar malce nerodna, saj bi moral biti strašno ponosen na priznanje, v resnici pa sem najbolj na to, da sem doživel vzpon.

UN: Mislim, da imava glede tega precej podobno mnenje. Vzpon je tisto, kar šteje.

Kako sta izbrala Cerro Kishtwar?

UN: Marko je na tistem območju plezal leto prej. Domov je prinesel sliko in komentar, da je tu hribov res za vse življenje. Meni je bilo všeč, da so hribi tu nekoliko nižji, šesttisočaki, kar pomeni, da če greš plezat tja, boš imel več možnosti, da boš dejansko plezal, kot če greš pod kakšen višji hrib. Predvsem zato, ker imaš lahko več ciljev, lahko se prilagajaš razmeram, hkrati pa za plezanje ne potrebuješ super dobrega vremena. Ko so se ideje že malo bolj kristalizirale, sva ugotovila, da naju zanimajo podobne stvari, in sva se kar hitro dogovorila. Da pa ne bi bila samo dva, kar ni ravno praktično in pestro, sva hitro našla še dva človeka, za katera sva vedela, da bi spadala v to odpravo. Vsi štirje se od prej nismo poznali, je pa Marko poznal Manuja in jaz Haydna, tako da je bilo vse skupaj dosti naravno.

Kako dolgo so trajale priprave na vzpon?

MP: Načeloma potrebuješ v deželah, kjer imajo nekaj več birokracije, vsaj pol leta. Skoraj vsi višji hribi so v krajih, kjer je birokracija doma. Britanci so v imperialističnih časih birokracijo prinesli s seboj, ti, ki so jo prejeli, pa so jo še malo oplemenitili. Če želiš plezati v Indiji, potrebuješ dovoljenje devetih ministrstev. To je zalogaj že čisto časovno.

Kaj pa oprema?

UN: Od opreme moramo nakupiti potrošno robo. Naše plezanje je enako zimskemu plezanju v kamniških hribih. Ne potrebujemo ničesar več. Mogoče vzamemo nove vrvi, vrvice, kline...

MP:... kakšen šotor, zamenjamo tisto, kar je dotrajano. Odvisno, kako se lotiš stvari. Oprema je zdaj tako dobra in dostopna, da ni več neki strašen dejavnik. Zadnja leta so v Indiji največja težava dovoljenja. No, pa finančno pokritje odprave. A če imaš dober cilj in si skromen, tudi to ni več taka težava. Na posameznika znese odprava okoli štiri, pet tisoč evrov. Ko enkrat kupiš letalsko vozovnico, narediš vse, da stvar izpelješ.

Kako je s sponzorstvom v sodobnem alpinizmu?

UN: Odvisno od tega, koliko si sam dejaven. Da bi živel od alpinizma, je bolj utopija, za samo plezanje pa se mi zdi, da če hočeš, ni težav.

MP: Je pa res, da sponzorstvo ni več to, kar je bilo včasih. Sponzor, ki nekaj vloži, tudi pričakuje nekaj nazaj: ali odmeven uspeh ali fotografije, objave. Če pa nisi pogodbeno zavezan, da nekaj sproduciraš, si lahko spontan in sproščen – in to je ključ do uspeha. Sponzorske pogodbe so lahko malce dvorezne. Na tej odpravi je bilo dobro, ker nihče od nas ni bil obvezan, da nam uspe. To bi se z lahkoto zgodilo. Vreme je bilo slabo za vse odprave na tistem koncu, a mi smo imeli malo več sreče in smo bili bolj sproščeni. Vsakemu sponzorju povem: jaz sem ponosen na vas, ker ste mi nekaj dali in mi pomagali, če hočete, da bo kaj iz tega, pa morate biti ponosni tudi na moje rezultate. Ne bom pa žrtvoval svojega plezanja, da se bom bolj pojavljal v medijih.

Kaj je tisto, kar vaju vleče v gore?

MP: Mene radovednost. To je bil tisti prvinski vzgib, ki ga na začetku seveda ne zaznaš. Zdaj, ko sem starejši, to vem. Radovednost na več ravneh: najprej tista otroška, malo pozneje tista družabna, potem kot reševanje uganke, zdaj pa sem spet pri otroškem odkrivanju.

UN: Pri meni je podobno. V Sloveniji so hribi edini del narave, ki ga lahko še izkusiš v vsej njegovi mogočnosti in prvinskosti. Gre za prvinsko okolje, v katerem se dobro počutim.

Kakšne načrte imata za prihodnost?

UN: Načrtujeva skupno odpravo. Nerada na polno razglabljava o tem, ali greva v dolino, sosednjo tisti, kjer sva bila lani, saj se nama zdi, da v tem okolju najdeš tisto prvinskost, kjer ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom, kaj boš videl, ko boš prišel v dolino. Vpletenega je veliko raziskovalnega duha. Ta del Indije je bil dolgo zaprt za alpiniste, zdaj pa se je začel odpirati in na novo odkrivati. Treba je izkoristiti priložnost, dokler je še. Vsako leto bo tam več ljudi: čez deset let bo praktično vse znano.

MP: Poročanje o vzponih je dvorezno. S tem privabljaš druge. Ne bi rad, da bi nastala gneča, a takoj ko začneš govoriti, pritegneš pozornost drugih. Prevzetno bi bilo misliti, da boš nekaj kar obdržal zase, če nekam greš in o tem poročaš. Jaz hočem iti na odpravo čim manj okužen z izkušnjami drugih. Bolj ko verjameš tej zgodbi, manj bo zgodba, ki jo sam doživiš, tvoja.