LJUBLJANA – Vse, kar človek potrebuje za urbani polo, je kolo: lahko je staro, gorsko, s fiksnim prenosom, skratka – kakršno koli. No, imeti moraš tudi palico in žogo, dobro pa je, da si na kolesu vsaj nekoliko okreten, saj je treba loviti ravnotežje na kraju, voditi ali podajati žogo, včasih pa se tudi malce prerivati. A polo na kolesu še zdaleč ni grob šport.
V osvetljenem kotu velikanske parkirne hiše ljubljanskih Stožic se vsako sredo zvečer dobijo prijatelji, ki jih druži ljubezen do pola na kolesih, športa z več kot 100-letno tradicijo, ki se je v zadnjem času v urbani obliki razširil po vsem svetu. In prišel tudi v našo deželo. Pri urbanem polu na kolesih (tradicionalni se igra na precej večjih travnatih igriščih) ni veliko pravil: poleg kolesa, jasno, potrebuješ le ravno igrišče in gola. Palice ni težko narediti – Andrej, Jure, Marko, Jernej, Nejc in Klemen so svoje izdelali iz starih smučarskih palic in kosov cevi za plin. Žogica je ista kot pri hokeju na rolerjih.
| Zgodovina pola na kolesih Šport so si 1891. izmislili na Irskem. V nekaj letih se je razširil v Britanijo, Francijo in ZDA, 1901. so odigrali že prvo mednarodno tekmo. Leta 1908 je kot demonstracijski šport nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Londonu. Prvi vrhunec je dosegel v 30. letih 20. stoletja, a je po vojni poniknil, v osemdesetih pa so ga znova sprejeli v Indiji in ZDA, kjer so v naslednjem desetletju pripravili prvo svetovno prvenstvo, 2001. pa ga je priznala tudi mednarodna kolesarska zveza UCI. |
Niti kolo ni kaj posebnega, lahko voziš kakršno koli – čeprav so seveda proizvajalci, ki izdelujejo specialna kolesa za polo –, priporočljivo pa je, da nima prestav. Pravila so ohlapna, je le nekaj (turnirskih) omejitev glede širine krmila in še kakšnih malenkosti. Najdejo se tudi tako imenovani muslaufi, kolesa s fiksnim prenosom brez prostega teka, a fantje iz(pod) Stožic imajo raje takšna s prostim tekom in zadnjo zavoro.
Skoraj nič ne stane
Igra se tri na tri, četrti igralec pa je rezerva. Zmaga ekipa, ki doseže pet golov, tekma je časovno omejena. Sestopiti s kolesa ni dovoljeno: kdor izgubi ravnotežje, se mora s palico za kazen dotakniti izbrane točke ob igrišču. Lahko pa se nasloniš na palico, ko braniš gol, a takrat ti jo lahko nasprotnik izbije in te spodnese. Glede dotikov veljajo pravila kolo na kolo, palica na palico in telo na telo.
Fantje iz ekipe Piči Biči, ki so jedro ljubljanskih poloistov, so prvo palico sestavili pred okoli dvema letoma, a je trajalo skoraj eno leto, da so zbrali dovolj igralcev za prvo tekmo, ki je bila v parku Tabor. Zagotovo pa bodo 11. in 12. maja odšli na mednarodni turnir v Zagreb, kjer se bo pomerilo 18 ekip iz vse Evrope.
»Radi bi, da bi še kdo prišel igrat polo,« pravi Andrej, ki dodaja, da ta šport pri nas pogosto napačno povezujejo z muslaufsko sceno. »Opazil sem, da velja mit, da moraš imeti za polo ful hud bajk, kar pa je povsem sprto z logiko. Na polo namreč ne moreš priti z lepim kolesom, ker ga boš raztreščil.«
Vsak ima doma kakšnega starega roga, ki ga lahko uporabi za polo. Palico si narediš sam, sicer pa imajo ljubljanski poloisti vedno kakšno v rezervi. »Skoraj nič te ne stane: samo dobro voljo potrebuješ.«
