Osemletnik iz Vareša Hajrudin Kamenjaš ima levkemijo, prejšnji mesec so zdravniki njemu in staršem sporočili strašno novico: dečku se življenje izteka. Hajrudin je povedal, da ima eno samo željo: spoznati svojega velikega idola Zlatana Ibrahimovića, se mu predstaviti in mu stisniti roko. A zdi se, da je bil ves trud njegovih bližnjih in Thee Rekić (nemška humanitarka bosanskega rodu, ki je prek humanitarne fundacije Light for Tomorrow pomagala številnim otrokom iz Bosne in Hercegovine, da so se zdravili v Nemčiji) zaman. Švedski napadalec, ki igra v klubu Paris Saint-Germain, je resda podpisal svoj dres in ga poslal Hajrudinu, skupaj s posnetkom, na katerem pojasni, zakaj ga ne more priti obiskat (tega je objavil tudi na youtubu), časa, da bi osemletnega dečka srečal tudi v živo, pa še ni našel. Pa čeprav je Hajrudin na slavnega nogometaša čakal tudi v francoski prestolnici.
Ko je Rekićeva na sarajevskem letališču fantku predala podpisani Zlatanov dres, se je zdelo, da je to konec zgodbe. »Hajrudinova mati me je spet poklicala in prosila, ali bi lahko še kaj naredili, da je izpolnila vse sinove želje, le te ne. Nisem mogla reči ne, pogoj pa je bil, da vse delamo brez medijev. Nismo hoteli pritiskati na Zlatana, klub in menedžerje. Obljubila sem ji, da bomo Hajrudina odpeljali v Pariz, saj je časa vse manj,« je povedala Thea. »Čez čas so me poklicali iz kluba in mi rekli, da bodo v najkrajšem času poslali termin za srečanje. Morali smo spremljati zdravstveno stanje dečka, moral je biti dovolj močan za potovanje. Tudi neki bosanski nogometaš je bil pripravljen pomagati,« je povedala Thea za lokalne časnike in še, da nogometaš noče biti imenovan: »Hotel je vse plačati, tudi zasebno letalo, če bi bilo treba. Prosila sem ga, naj preskrbi vstopnice za nogometno tekmo, če klub ne bi sodeloval, da bomo šli sami na tekmo in videli Zlatana igrati.«
Zlatana ni bilo
Iz Pariza so ji potem le sporočili, naj pripeljejo Hajrudina, da se bo Zlatan srečal z njim: »Ne morem opisati, kako srečna sem bila. Bilo je kot v pravljici!« pravi Thea, ki je obvestila tudi bosanskega nogometaša, ki je pomagal kupiti letalske vozovnice ter poskrbel za hotel za dečka in njegovo mamo. Pomoč so ponudili tudi iz kluba PSG. »Poskrbeli so za odlične sedeže v loži na stadionu in šoferja. Hajrudin je bil srečen, ker bo šel v Pariz.« Čeprav se ni dobro počutil, je bila želja srečati idola močnejša. Na letališču v Parizu jih je pričakal klubski šofer, Thea je verjela, da Hajrudinove sanje postajajo resničnost: »Poklical me je nogometaš, ki je za vsak primer rezerviral štiri vstopnice za tekmo in mi povedal, da je pripravil še eno presenečenje.«
Šli so naravnost v ložo, tekma se je začela, nogometaši so prihajali, a Zlatana ni bilo. Poškodoval se je in tistega večera ni igral, potem je Theo poklical bosanski nogometaš in povedal, da je prosil prijatelja, ki bo po tekmi Hajrudina odpeljal do Zlatana. Čeprav njegov idol ni igral, je Hajrudin užival. A sledilo je razočaranje: Zlatana ni bilo na stadionu, zakaj, ni vedel nihče, je pa desna roka glavnega menedžerja Thei zatrjeval, da srečanje zagotovo bo. Kmalu so ji sporočili, da se bosta srečala na treningu naslednjega dne.
Voznik s solzami v očeh obljubil, da bo izročil risbico
Le malo so spali, tako so se veselili, a ko so prišli na trening, Zlatana ni bilo. Bil je na fizioterapiji, Hajrudin pa je potrpežljivo čakal. Pa so jim sporočili, da ima Zlatan nujno klubsko obveznost, zato naj gredo v Pariz in jih bodo poklicali. Hajrudin je hotel videti Eifflov stolp: »Dogovorili smo se, da bomo tam kupili tudi sladoled, o katerem smo se pogovarjali. Drug drugemu smo mazali sladoled po nosu, nazdravljali z njim in bili veseli, ker smo v Parizu,« se lepih trenutkov spominja Thea. A telefon ni zazvonil, Hajrudin se je slabo počutil in sedli so v avto, ki jih je čakal blizu stolpa. Voznik je poklical klub in povedal, da se deček slabo počuti in da ne bodo več čakali. Odpeljal jih je v hotel in zatrdil, da pride takoj ponje, če srečanje bo. Največje razočaranje pa je šele sledilo: ves dan so čakali nogometaša, ki je igral tenis z Novakom Đokovićem in si ogledal dvoboj z njim in Rogerjem Federerjem. Mati in Thea sta jokali, bili sta razočarani in ponižani, spraševali sta se, ali je zares možno, da Zlatan noče videti Hajrudina. Naslednjega jutra jih je klubski voznik peljal na letališče, opravičeval se je, ker deček ni srečal nogometaša, in nas prosil, naj ga pokličemo, ko pridemo domov. Hajrudin mu je dal risbico za Zlatana, pismo za nogometaša je imela tudi njegova mati. Voznik je s solzami v očeh obljubil, da bo izročil risbico in pismo, objel Hajrudina in se poslovil.
»Na letališču sva z mamo Hajrudinu pogledali v oči in mu rekli, da sva, ko je zaspal, obiskali Zlatana v bolnišnici, da ga pozdravlja in obžaluje, ker ga ni mogel spoznati, ter mu pošilja darilce. Hajrudin je bil nasmejan, naju pa je bolelo srce,« pravi Thea. »Nočem verjeti, da je Zlatan vedel, da smo tam, in ni hotel priti. Nočem verjeti, da ta človek ve, da smo zaradi njega prišli v Pariz, a si ni mogel vzeti niti 10 minut! Zato vse prosim, da ga vnaprej ne obsojajo,« je za lokalne medije povedala Thea. »Še do danes ne vem, ali je vedel. Če ni, potem je dobro, da izve na takšen način. Še vedno je čas, da potrka na vrata in reče: 'Živijo, Hajrudin, jaz sem Zlatan.' Tako bi bil še naprej zlat za vse nas,« nogometašu sporoča Thea.
Zgodba bi lahko postala pravljica, a ni dobila srečnega konca. Hajrudinu so že presadili kostni mozeg, a so nemški zdravniki, ki so ga zdravili, povedali, do so izčrpali prav vse možnosti, Hajrudin ima še kakšen mesec življenja.
