LJUBLJANA – 2. avgusta 1992 so se v zgodovino zapisali Milan Janša (roj. 26. 9. 1968), Sašo Mirjanič (27. 1. 1968), Sadik Mujkič (29. 2. 1968) in Jani Klemenčič (21. 9. 1971). Veslaška četverica je osvojila drugo olimpijsko (bronasto) odličje za Slovenijo na igrah v Barceloni. V hrbet so gledali Američanom in Avstralcem. »Ciljali smo na zlato. Počutili smo se sposobne, da sežemo najvišje,« pravi najmlajši v posadki, takrat komaj 20-letni Jani, ki smo ga v soboto ujeli na enem od pohodov.
Tuđman mu je vzel ekipo
Zadihan, a zgovoren, je iz Gorenjske z mislimi odtaval malodane dve desetletji v preteklost v Katalonijo. »Bil sem mlad,« ugotovi in nadaljuje: »Danes bi povsem drugače gledal na to medaljo. Nisem bil še zrel, 20 let sem imel. Že štiri ali osem let pozneje bi jo znal bolj ceniti,« samokritično opiše svoje občutke, vezane na dojemanje in dogodke, ki so jih v Barceloni obnoreli. »Smejalo se mi je, a po drugi strani se mi je zdelo, kot da smo zmagali na dirki v Beljaku. Nič posebnega nisem čutil.«
Ne skriva, v zgodbo s četvercem je padel nič kriv in nič dolžan. Slabo leto prej (avgusta 1991) je zaradi vojnih razmer razpadel osmerec. Hrvatom je predsednik države Franjo Tuđman prepovedal veslanje pod jugoslovansko zastavo. »To je bil zame šok. Ostal sem brez ekipe.« Februarja je bil primoran – k temu je svoje dodala tudi njegova mama –, da se usede v četverec. »Izbire nisem imel, v Sloveniji nas je bilo šest resnih veslačev.« Prizna, da je bila šola v četvercu naporna. »Bil sem kritični člen, moral sem se zresniti.« Rezultat je prišel, temu primerno je bilo tudi veselje. Najeli so gostilno in si dali duška. Čestitat jim je prišel predsednik države Milan Kučan, z njimi je dolgo v noč veseljačil Jelko Kacin, takratni minister za informiranje.
Za nagrado in osvojeno odličje so dobili avtomobile
Uspeh je bil tudi primerno nagrajen, vsakdo iz četverca je dobil svojega nissana. A ne takoj. Najprej sta prišla na vrsto Iztok Čop in Denis Žvegelj, bronasta v dvojcu – slednjemu je clia plačala Pivovarna Union, Čopovega pa je poravnal Petrol. Za četverec je v žep segla Pivovarna Laško. »Še zdaj se spomnim, da je v vašem časopisu pisalo Union – Laško 1 : 4,« se nasmeji Klemenčič. »Bilo bi lepo, da se letos spet srečamo,« pravi Milan Janša, turistični delavec, ki na Gorenjskem živi mirno družinsko življenje. Janija za takšne dogodke ni treba prositi: »Z veseljem jih bom zbral!« Trije bodo prišli, Saša Mirjaniča ne bo med njimi. Ostal je na cesti, na pol poti … 25. septembra 1994 je nekaj po peti uri zjutraj umrl v prometni nesreči na avtocesti med Lipcami in Vrbo na Gorenjskem.
Klemenčič je še danes zvest športu kot marljivi organizator ali kot rekreativec, Mujkič se je zapisal teku, Jani pa je ostal velik navijač: »Iztoku in Luki želim, da sežeta tudi letos po medalji, Iztoku pa privoščim, da s svojo voljo in energijo vsem zapre usta.«
