ZIELONA GORA – Le dva slovenska trenerja se lahko pohvalita, da sta letos postala članska državna prvaka. Slobodan Subotić je tretjič zapored najboljši v Libanonu, Sašo Filipovski pa je lanskemu dodal še en naslov prvaka na Poljskem. Na sam vrh je splezal s klubom Stelmet Zielona Gora. »Super je, sezona ne bi mogla biti boljša. Letos smo branili, lani smo osvajali, zato je bilo letos nekoliko težje,« je ponosen Sašo Filipovski, ki se v teh dneh vrača v Slovenijo. S Stelmetom je poleg domače trojne krone segel še po četrtfinalu evropskega pokala. »Imeli smo tudi polno dvorano, navijači so prepoznali trud in pristop,« je Filipovski vesel, da so bili gledana in spoštovana ekipa. Sašo pravi, da je bila pravkar minula sezona večplastni izziv. Doma so morali zmagovati, vsak poraz je bil veliko presenečenje. V skupinskem delu so bili suvereni v evropskem pokalu, igrali so tudi v evroligi. Porazili so Panathinaikos in Lokomotiv Kuban, za vrat so dihali Barceloni. »Ob koncu prvenstva ni nikoli lahko. Igralci zavoljo ponudb že razmišljajo, kako bo v novi sezoni. A smo dokazali, da smo imeli karakterno in profesionalno moštvo, ki je do konca ostalo zbrano,« je Sašo ponosen na svoje fante, ki so v domači ligi odigrali 38 tekem, izgubili so le štirikrat (pa še to v rednem delu). V končnici, ko popravnega izpita skorajda ni bilo, so nanizali deset zaporednih zmag. Tudi zato je bil Sašo Filipovski izbran za trenerja leta.
V klubu Stelmet je imel Sašo ob sebi še rojaka Walterja Jeklina in Jureta Drakslerja. Jeklina ni treba posebej predstavljati, saj velja za enega najvplivnejših v poljski košarki, v Zieloni Gori pa opravlja vlogo glavnega menedžerja kluba. »Cenjen in spoštovan je na Poljskem,« pravi Sašo, ki je za potrebe fizične priprave dal na Poljsko pripeljati še Drakslerja. »Igralci so bili navdušeni nad njim, vrhunski posel je opravil,« hvali Filipovski tudi Drakslerja. Sašo je take vrste Slovenec, ki se zna veseliti uspehov svojih rojakov. Ponosen je, ker je Zoran Martič uspešno začel preporod kluba Trefl, čestital je tudi Sebastjanu Krašovcu, ki je pustil pečat v Aseccu. »Slovenski trenerji smo cenjeni na Poljskem,« pristavi Sašo. Z enim očesom pa je nekdanji trener Union Olimpije spremljal tudi dogajanje v Sloveniji. »Čestitke mojim Domžalčanom, ki so osvojili vse – poleg košarke in naslova je dobro šlo tudi nogometnemu klubu, kjer deluje moj oče. Zato čestitke Luki Elsnerju in ekipi. Vesel sem, Domžale postajajo pravo športno okolje,« Filipovski ni pozabil svojega domačega kraja.
Kako bo naprej, še ni povsem jasno. Sašo ima še eno leto veljavno pogodbo, a hkrati možnost, da ob ponudbi, ki se ji ni moč upreti, zapusti klub. Njegovo ime se je omenjalo tudi v tesni povezavi z berlinsko Albo. Za nemir pa skrbijo neurejene razmere v evropski klubski košarki. Poljski državni prvak ima podpisano triletno pogodbo z Ulebom, ki mu zagotavlja igranje v evropskem pokalu. A lahko se zgodi, da bo moral poljski prvak tudi po direktivi poljske košarkarske zveze igrati Fibino ligo prvakov. »Ker je situacija nejasna, čakamo in delamo analize. Verjamem, da se bodo v 10 dneh zadeve tako prečistile, da bomo vedeli, kje smo. Potem lahko začnem sestavljati ekipo,« nadaljuje 41-letni Filipovski. Če se prej ne zgodi kaj nepredvidljivega. Če se v Unionu Olimpiji vse postavlja na novo, bi bilo vredno postaviti tudi strokovnjaka na dolge proge. Filipovski bi bil zagotovo pravi kandidat za to. A vladarji v Stožicah že vedo, kaj delajo ... Da obudimo spomin: ko je bil Filipovski zadnjič v Stožicah, je klub z njegovim delom zaslužil skoraj milijon evrov na račun odškodnin za igralce.
