Treniral je Dražena Petrovića,
 v Franciji pa lovil Petra Vilfana

Ko berete te vrstice, se naš tokratni gost v rubriki legend ravno vrača v domovino. Tri dni je bil nekdanji selektor slovenske košarkarske reprezentance Janez Drvarič na Islandiji. »Še vedno sem zelo vključen v košarko,« pove 66-letni Ljubljančan, ki od leta 2003 deluje in predava po svetu kot Fibin inštruktor; lani je bil mesec dni tudi v Katarju. Poleti bo dejaven na kampih v Sloveniji in tujini. Drvarič pa bo tudi eden od predavateljev na Fibinem licenčnem seminarju za mlade trenerje. Izobraževanje traja tri leta, predava vsako leto, v evropskih in svetovnih logih je zelo spoštovan.

V Ljubljani
 gledal Žeravico

Drvarič je po rodu iz Radencev, kjer je začel igrati košarko. Do 20. leta je bil aktiven v domačem klubu, potem se je povsem zapisal trenerstvu. Leta 1972 se je zaposlil na Košarkarski zvezi Slovenije kot trener inštruktor, dve leti prej je začel voditi pionirje ljubljanske Ilirije. Hitro je diplomiral na fakulteti za šport, temu je sledil njegov skorajda meteorski trenerski vzpon. Leta 1970 je še zvedavo in pozorno spremljal jugoslovansko člansko reprezentanco, ki se je na Bledu in Voglu pripravljala na svetovno prvenstvo. Na prvenstvu je imel Janez posebno vlogo – bil je član ene od dveh ekip zapisnikarske mize, odgovoren je bil za merjenje napadov, zato je lahko reprezentanco spremljal povsem od blizu. »Selektor Ranko Žeravica je imel jasno izdelano metodologijo. Bil je tipičen srbski trener, ki je tako tudi vodil ekipo, ki jo je imel povsem pod kontrolo. Vse odločitve je sprejemal sam, tako je prevzemal tudi morebitne posledice,« je Drvarič 45 let po prvenstvu opisal takratno delo selektorja svetovnih prvakov.

Le pet let je trajalo, da je tudi Drvarič prišel med eminentna trenerska imena. Leta 1975 je postal trener kadetske reprezentance. Veliko zaslug za to gre Borisu Kristančiču, ki je bil takrat predsednik strokovnega sveta jugoslovanske košarkarske zveze. V Janezu je videl perspektivnega trenerja. Predlagal je, da ga imenujejo za ta položaj. »Ko sem v Beogradu pripravljal ekipo, me je pogosto obiskal profesor Aleksandar Nikolić. Spremljal je moje treninge, tudi številne nasvete mi je podelil,« se Drvarič spomni še ene legende. S kadeti je Drvarič na prvenstvu v Grčiji zasedel tretje mesto, v ekipi sta bila tudi Peter Vilfan in Aleksander Petrović. Z rojakom Vilfanom sta bila leta 1975 tudi na balkanskem prvenstvo v Čačku. Drvarič ne skriva, da je bil Vilfan takrat lokalni heroj, ker je bil tako atraktiven. Po finalu in zmagi proti Bolgariji, jugoslovanski mladinci so bili zlati, so Vilfana naložili na poseben fotelj in ga prek mesta odnesli do motela, kjer je bivala reprezentanca. Po delu 1975. s kadeti in mladinci je bil Drvarič leto zatem pomočnik Bogdana Tanjevića v mladinski izbrani vrsti. Ker je moral služiti domovini, ga do leta 1980 ni bilo v reprezentančnih selekcijah. Kot vojak, služil je v Vipavi in Postojni, je bil vključen v delo Košarkarskega kluba Postojna. Leta 1980 je v Celju potekalo evropsko mladinsko prvenstvo, Drvarič je asistiral Luki Stančiću, v ekipi, ki je osvojila drugo mesto, sta bila tudi Slovenca Tomo Tiringer in Matej Janžek. Leta 1983 je Drvarič Jugoslavijo vodil na balkanskem prvenstvu in mediteranskih igrah, domov pa prinesel dve zlati kolajni.

Klic iz Cibone

Z Vilfanom ga druži tudi neuspeh na evropskem prvenstvu leta 1983, Jugoslavija je pristala na poraznem sedmem mestu. Drvarič je bil pomočnik, Vilfan pa igralec. Prvenstvo je zaznamoval pretep med jugoslovansko in italijansko reprezentanco, Drvarič je po igrišču lovil Vilfana, da se ne bi zapletel vanj. Kljub temu leto 1983 ni bilo tako slabo, reprezentanca je na sredozemskih igrah osvojila zlato medaljo, vodil jo je prav Drvarič. Vmes je začel tudi delo v klubski članski košarki. Med letoma 1977 in 1982 je vodil Slovan (trikrat pokalni prvaki Slovenije, potem Olimpijo, že prej, leta 1977, pa je bil skupaj z Zmagom Sagadinom tudi mesec dni na študijskem izpopolnjevanju v Združenih državah Amerike. Za dve sezoni (1986–1988) se je preselil v Zagreb, k sodelovanju ga je povabila Cibona, ki je zavoljo obveznosti Mirka Novosela (postal je generalni sekretar zagrebške univerzijade, ki je potekala leta 1987) ostala brez trenerja. »To je bilo izjemno priznanje, ker me je poklicala Cibona,« je Drvarič še danes upravičeno ponosen na vabilo s Hrvaškega. Z Novoselom sta sodelovala tudi na olimpijskih igrah v Los Angelesu, kjer je Jugoslavija osvojila bron. Drvarič je v Ciboni ostal dve leti. V roke je dobil izjemno ekipo z bratoma Draženom in Aleksandrom Petrovićem, Dankom Cvjetičaninom, Zoranom Čuturo in drugimi. V sezoni 1986/87 je ta Cibona postala zmagovalec evropskega pokala pokalnih prvakov. »Dražen Petrović je bil izjemen človek, zelo nadarjen igralec, a tudi velik garač,« Drvarič spoštljivo govori o hrvaškem košarkarskem virtuozu, s katerim sta veliko trenirala. Ni bilo redko, da sta tekala po Jarunu (predel Zagreba) že navsezgodaj zjutraj, čeprav so se domov s tekme v Beogradu vrnili okoli dveh, treh zjutraj. »Pozvonil je na vrata in rekel: 'Janez, greva!' Tekla sva okoli jezera, potem je šel še v fitnes. Neprestano je delal. Na trening je prihajal uro pred drugimi, večkrat je ostal še z mladinci, ko so člani že končali. Povsem je bil predan košarki,« se Drvarič spominja dni s Petrovićem. Drvarič se tudi spomni, da je imel Petrović na začetku kariere precej težav z metom. »Z velikim številom ponavljanj je izpopolnil tehniko meta in jo pripeljal do takega nivoja, da je lahko zadeval miže. Treninga ni končal, če ni zadel po 500 metov,« Drvarič razkrije še eno iz tistih zagrebških dni. Z Draženom sta bila skupaj tudi na olimpijskih igrah v Seulu, kjer je Jugoslavija segla po srebru. Dan pred Draženovo usodno prometno nesrečo sta skupaj premlevala poraz Hrvaške proti Sloveniji v kvalifikacijah za olimpijske igre leta 1992. Nekaj ur zatem je bil Petrović mrtev.

Razvijati 
domače igralce

Danes Drvarič pozorno spremlja domačo sceno, pozdravlja prekinitev vladavine Krke in Union Olimpije. »Preostali klubi, torej tudi finalista Tajfun in Rogaška, so zastavili dobro delo, hoteli so biti boljši od Krke in Olimpije. Očitno dobro deluje sistem Dejana Miheva v Šentjurju,« se obregne ob spremembe na vrhu, upajoč, da bo izpad v četrtfinalu predramil Olimpijo. »Treba bo razvijati domač kader in ga dobro razviti. Če je treba, naj se najde kakovostna okrepitev, ki bo pomagala razvijati mlade košarkarje. Oba kluba, Krka in Olimpija, imata potencial, a se sam od sebe ne bo razvil. Taki mladi košarkarji ob sebi potrebujejo izkušene ase,« se Drvarič zaveda, da svet stoji na mladih domačih fantih, ki pa potrebujejo mentorje. Ne skriva, da bi si želel, da bi bila klubska vodstva bolj potrpežljiva s trenerji. »Čez noč rezultati ne pridejo, potrebna je jasna strategija,« polaga na dušo klubom.

Ni mu vseeno, ker mladi košarkarji odhajajo na tuje. Njegova Olimpija je v nekaj letih ostala brez kvarteta Luka Dončić, Jurij Macura, Žan Mark Šiško, Luka Kraljević. »Mladi fantje, v njihovem imenu to počno starši in agenti, zgodaj iščejo okolje, kjer bi lahko dobili več. Prepričan sem, da imajo vsi dobre razmere za svoj razvoj že v Union Olimpiji. Svetoval bi vsem, da so malce bolj potrpežljivi,« doda piko na misel o mladih in naglih odhodih prek meje. Ko beseda nanese na jutri naše košarke, ni ravno optimist, prej realist. »Imamo talente, a se bomo morali sprijazniti z realnostjo: košarka se igra in razvija v vseh državah. Danes velike korake delajo tudi male države, uspešni so Skandinavci, prednjačijo Finci, ki nas tudi premagujejo. Če bomo želeli zadržati nivo, bo treba delati boljše in dobro selekcionirati,« se Drvarič zaveda, da raven slovenske košarke ni več takšna, kot je bila. Velja upoštevati trenerja in človeka, ki je imel pomembno mesto in vlogo v svetlih časih jugoslovanske košarke. Leta 1989 je bil s plavimi tudi evropski prvak.