Trener, ki rad preseneča

»Nikoli nisem bil poseben veseljak ali izrazito komunikativen človek,« je pred desetimi leti rekel tedaj 38-letni Jure Zdovc malce v zadregi, ko se je, že nekaj let po igralski upokojitvi, zanj vendarle pripravljalo veliko poslovilno tekmo. Bilo mu je v čast, ampak tudi malce odveč, in pred slavjem je imel pravzaprav večjo tremo kot pred najtršimi obračuni na košarkarskem igrišču. Teh pa je bilo v njegovi igralski karieri veliko, in z njo je lahko, kot je dejal, »blazno zadovoljen«.

Naš najuspešnejši košarkar

Kako ne bi bil, še vedno je naš najuspešnejši košarkar. S slovensko reprezentanco mu kot igralcu sicer ni uspelo seči prav visoko, z reprezentanco nekdanje Jugoslavije pa je osvojil dve zlati kolajni na evropskih prvenstvih, zlato na svetovnem leta 1991 (čeprav je pred finalno tekmo zaradi napada JLA na Slovenijo spontano zapustil ekipo) in pred tem na olimpijskih igrah v Seulu 1988. srebrno.

Bil je eden najboljših – če ne kar najboljši – evropskih branilcev tistega časa, tik pred tem, da zaigra v ligi NBA, a je vabilo LA Lakersov zamudilo za nekaj ur. Seveda mu je bilo najprej žal, potem pa je s francoskim klubom Limoges osvojil evropski klubski naslov in se malce potolažil. A se hkrati tudi uprl načinu dela in odnosu Božidarja Maljkovića, ki je bil takrat tam trener.

Tega, da je ostal v Evropi in tu tudi končal kariero – zaradi težav s križem dejansko že pri tridesetih, čeprav je pozneje še zaigral – ni nikoli obžaloval. Obžalovanje se mu tako ali tako zdi jalovo početje, saj dogodkov in napak iz preteklosti res ne moreš spremeniti ali popraviti. Lahko pa se iz njih marsičesa naučiš, če se le hočeš. In Jure Zdovc se hoče.

Drugače razume ambicije

Pogosto so mu očitali, da je premalo ambiciozen, a se ne strinja. Le ambicije je razumel in doživljal drugače kot preostali. Včasih pa je bil tudi precej naiven. To se mu sicer zdi lepa, ne pa tudi vedno koristna značajska lastnost, ki se je ni nikoli povsem znebil.

Košarka mi je dala vse, rad reče, ampak v rojstnih Slovenskih Konjicah je najprej treniral orodno telovadbo. Kar šest let je trajalo, potem se je bilo treba odločiti. In je zmagala žoga, košarkarska. Pri 196 centimetrih kar logična odločitev. O tem, da bo kariero preživel v vlogi branilca, so odločali drugi. Jure Zdovc prostodušno pravi, da ni bil kdo ve kakšen talent, in je vse, kar je osvojil, dosegel z veliko truda ter dokazovanja. Iz konjiškega Cometa, kjer je igral kot mladinec, je šel 1984. igrat profesionalno košarko v Olimpijo. Če ga ne bi mama nagnala nazaj, bi najbrž obupal, saj mu takratni Olimpijini zvezdniki niti na koš niso dovolili metati. Pa je začel bojevito krasti žoge, skakati … Podobno se je moral dokazovati v državni reprezentanci. In tega, kako se je bilo treba boriti za svoj položaj, današnji mladi ne razumejo, rad pove. Zato kot trener tistih, ki iščejo izgovore, se pritožujejo in ne grizejo dovolj, ne ceni posebno.

Po koncu igralske kariere je nekaj časa omahoval, kaj naj počne, poskušal se je kot športni menedžer, oglednik za NBA … in nazadnje postal trener. Znova na precej trd način, brez pravega mentorja, tudi z nekaj prehitrimi odločitvami in kakšnim klubom preveč. Te je pogosto menjal že kot igralec in prizna, da se ni vedno odločil pravilno. Dolgo je vztrajal, da nekdo ne more biti hkrati klubski in reprezentančni trener, a je sčasoma popustil.

Zahteva popolno predanost

Decembra 2008 je prevzel Union Olimpijo, in ta je takoj prepričljivo zmagala v državnem prvenstvu, potem pa začela razpadati. Zdovc je dal 2011. odpoved. Leta 2009 je z reprezentanco na evropskem prvenstvu dosegel izjemno četrto mesto. Po prvenstvu je dal odpoved. Nihče ga ni znal zadržati, jim ga je na srečo pa uspelo prepričati, da je lani znova sedel na vroči selektorski stol. Že prvič je v reprezentanco prinesel pogum in ambicije po najvišjih mestih, a bil, kot pravi, neizkušen, brez prave filozofije. A z močno ekipo. Ambicije pred letošnjim evropskim prvenstvom so znova velike – pripeljati moštvo med štiri najboljše. Toda z na papirju precej slabšim timom. In kako bo šlo brez Gorana Dragića? Bodo pač drugi bolj garali in imeli možnost, da se izkažejo.

Jure Zdovc ne filozofira prav dosti in od igralcev zahteva popolno predanost. Grizenje in boj. Na košarkarje močno pritiska, ne vedno z izbranimi besedami, kadar mu občutek narekuje, da je to zanje prava spodbuda. Nič nima proti, da igralec vpije nazaj – trenerjem se je recimo znal glasno upreti, kadar so se ga lotili z agresivnostjo –, če le na igrišču da od sebe največ, kot zmore. Jure Zdovc zahteva veliko, a tudi veliko da. Trener z neko posebno karizmo in avtoriteto, ki marsikoga tudi preseneti. Ne vedno prijetno.