Tisti, ki si še vedno želijo, da bi si s pticami delili nebo, bodo, kot kaže, vsaj v Trbovljah temu kmalu nekaj korakov bližje. Skorajda 400 metrov (natančneje 364 m) meri namreč betonski dimnik, ki stoji vštric z zasavskim očakom Kumom in predira oblake. Tiste, ki jih sam ustvarja. Velikan je namreč idealen za adrenalinske plezalce, tako da je nastal projekt, po katerem bi ga preuredili v športno-turistični objekt. Dimnik utegne prve obiskovalce dobiti že letos.
Vrh niha tudi za meter
Trboveljski dimnik v sklopu termoelektrarne v likvidaciji je vreden obiska. Na pragu srednjih let, letos jih namreč zaokroža 40, je še vedno najvišji gradbeni objekt v Sloveniji in v Evropi ter sedmi na svetu. Visoko je zrasel za zmanjšanje onesnaževanja v Zasavju, saj so revirji v objemu hribov, ki industrijskemu dimu niso pustili iz doline. Ko je doline in Savo v jutrih prekrivala meglica, je bilo z višjih predelov videti le orjaški stolp, ki se je dvigal iz morja beline.
Dimnik je deloval do likvidacije termoelektrarne. Rušenje bi bilo predrago, smiselnost pa vprašljiva, saj je svojevrsten spomenik. Od zaprtja TET je bilo več nedovoljenih vzponov, saj je izkušenim plezalcem težko preprečiti dostop. Nesreče na srečo še ni bilo, a usode ni dobro dolgo izzivati. Čeprav je dimnik zgrajen tako, da prenese potres 10. stopnje po Mercalliju, vrh v vetru niha tudi do enega metra! Na tej vrtoglavi višini se zemlja spodaj in nebo okoli zares bliskovito zasučeta.
Najnevarnejši je vzpon na sam vrh. Na kroni namreč ni ograje, prostora pa je le za tri tesno stisnjene ljudi. Za svojevrstno in doslej edino takšno predstavo je na dimniku leta 1997 poskrbel Iztok Kovač, domačin in ustanovitelj skupine En knap, ki je na vrhu menda celo zaplesal. Izziv ureditve dimnika v adrenalinsko točko je zagotovo velik, med drugim razmišljajo, da bi z vrha dimnika namestili jekleni drog za spust z neba čez Savo v dolino ali na enega od okoliških hribov. Najdrznejšim se ne zdi neizvedljiva niti ideja ureditve adrenalinskega parka. Poleg plezanja in spustov bi lahko vključili rafting po Savi in podobno. S finančnim vložkom in spretnim trženjem to ni nemogoče. »Pokrajina je primerna za to, potrebno bi bilo le ustrezno urediti stvari. Lahko bi uredili tudi tehnični muzej zasavske industrijske dediščine,« meni Matevž Macerl, zadolžen za vzpone na dimnik pod strokovnim vodstvom.