Zavedam se, da ima beseda tranzicija v Sloveniji zlovešč prizvok, saj jo povezujemo s temeljito krajo nekdaj skupnega, družbenega premoženja, kar je vodilo v ekonomsko slabitev države, razkroj vrednot in porast revščine, vsesplošno nezaupanje v politiko, pravosodje in druge državne ustanove, ki so postale sinonim za zbirokratiziran labirint spletk, uresničevanja zasebnih interesov in slabih odločitev. Za te pa na koncu praviloma nihče ne prevzame odgovornosti z željo po odpravi napak in iskanju rešitev za boljši jutri.
Kot tranzicijsko, torej prehodno, a niti približno tako negativno, lahko vzamemo tudi letošnjo sezono v svetovnem pokalu smučarskih skakalcev, vsaj kar zadeva slovensko reprezentanco. Po sanjski sezoni 2015/16, ko je bil Peter Prevc popolni vladar tega športa s petnajstimi posamičnimi zmagami, slavjem na prestižni novoletni turneji, zmago v razvrstitvi poletov in planiškim kronanjem za skupno zmago v svetovnem pokalu z rekordnimi 2303 točkami, so se v zračnem prostoru slovenskih orlov nakopičil neugodni vetrovi in druge pasti. Resda je uvodoma v svetovni jati močno završalo, ko je Domen Prevc z brezkompromisnimi skoki dodatno obogatil teorijo in prakso smučarskoskakalnega sloga. Vsi so se spraševali, ali njegov način pomeni obvezno usmeritev za prihodnost pri vseh, ki težijo k zmagam med elito. Bliskovit Domnov vzpon je postopoma pojenjal, medtem pa se je kralj Peter ubadal z vsem bremenom, ki si ga je oziroma so mu ga naložili po fenomenalnih dosežkih. Začasno prizemljitev gre jemati kot dobro šolo.
V zvezi s slovensko eskadriljo ne gre spregledati niti dogajanja okrog novih smuči, potem ko se je Elan umaknil iz proizvodnje te opreme. Za čuda, to se je zgodilo tako rekoč neposredno po zgodovinski sezoni Petra Prevca. Toda podjetni Peter Slatnar, ki se je v tem športu že uveljavil z izdelavo okovja in čevljev, je uvidel tržno nišo za svoje ideje in se nemudoma lotil še izdelave smuči. Ta sezona je bila torej velik preizkus za vse, tako za Slatnarja kot za domače in tuje tekmovalce, ki uporabljajo njegove smuči. Morda je naključje hotelo, da se testiranje novih smuči dogaja ravno v predolimpijski sezoni, da bi leta 2018 na spektaklu pod petimi krogi v južnokorejskem Pjončangu spet lahko poslušali Zdravljico.
V smučarskoskakalni tranziciji po slovensko, ki se bo, o tem sem globoko prepričan, končala ravno v Planici, se torej ve, kdo je za kaj odgovoren. Strokovno vodstvo z glavnim trenerjem Goranom Janusom na čelu mora najprej najti učinkovito psihološko osvežitev za svoje varovance v športu, kjer je vse tako močno odvisno od občutkov, ki sicer pridejo, a lahko kaj hitro izginejo. Orli jih bodo v mirnem in sproščenem delovnem ozračju in pravšnji strategiji vadbe za novo sezono že našli. V velikansko spodbudo jim bo že dogajanje na finalu svetovnega pokala v Planici, v legendarni zibelki smučarskoskakalnega športa pod Poncami, ki izraža slovensko bit: delavnost, vztrajnost, neuklonljivost in ljubezen do domovine, ki jo pooseblja tudi Planica, ko jo obišče na desettisoče Slovencev.