LJUBLJANA – Najboljša slovenska smučarka Tina Maze v svojem natrpanem urniku najde čas tudi za kaj drugega kot zgolj smučanje. Potem ko je lani presenetila s svojim pevskim prvencem, je zdaj pokazala, da ji gre dobro od rok tudi kritika današnje (permisivne) vzgoje, šolskega sistema in družbe, v kakršno smo se v zadnjih desetletjih razvili.
Nenehno na računalnikih
Kot opisuje v svojem blogu, so se je ob koncu sanjske sezone najbolj dotaknili otroci, ki radi stopijo do nje, se z njo fotografirajo ter so na sploh »tako čudovito spontani«. Za zdaj otroke spremlja le kot opazovalka, a že to je dovolj, da opaža, da so nekateri »nenehno na računalnikih, ipadih, iphonih itd.«. Opozarja, da njena kritika morda ni popolnoma pravilno utemeljena, kljub temu pa je po njenem mnenju – za dobro naslednjih generacij – lahko koristna.
»Na starše leti tisti del, ko otrokom pretirano dovolijo (pri večerji, po šoli, med odmori, kosilom, pred spanjem ...) – igranje z njihovimi 'novimi igračami'! Vse te prenosne računalnike dojemam kot nekakšno novo televizijo! In če si na koncu dneva izračunamo, koliko časa tam zapravimo, lahko rečemo, da si večino dneva buljil v televizor. To je pa v naših otroških časih zvenelo enako, kot da si totalni lenuh, nezanimiv, zaprt vase in še kaj! In seveda nihče to ni želel biti!« se spominja svojih otroških dni.
Na facebooku par, v resničnosti pa ...
Ugotavlja, da so otroci in mladostniki na 'tem novem televizorju' ustvarili način komuniciranja, ki tudi najbolj 'zaprtim' omogoča lažjo pot, da spregovorijo, a to ni vedno dobro: »Veliko mladostnikov se prekriva, skriva pred šok terapijo, ki se ji reče 'na štiri oči'. Fant in punca sta na facebooku, v živo, ko se srečata v trgovini, pa se niti poznata ne. Otroci, stari 12 let! Haloooo??? Narobe svet! Ali ne?«
Prepovedala bi tipkanje
Za takšno stanje je po njenem kriv tudi šolski sistem, ki od učencev zgodaj zahteva poročila in naloge, ki so natipkani in ne napisani na roko. Sicer razume, da je takšna oblika videti lepše, podatki pa se, ko jih je veliko, na učence prenašajo lažje, po drugi strani pa se vprašuje, zakaj bi morali izbirati lažjo pot, če nas pa le težje poti naredijo boljše in močnejše. »Kar se mi zdi bistvenega pomena, pa je to, da se otrokom s tipkanjem ne razvija fina koordinacija, ki se razvija s pisanjem! Zato bi sama, razen ure računalništva enkrat na teden, pisanje raznoraznih seminarskih in drugih nalog v osnovni šoli prepovedala!«
Lepšo pisavo bi ocenila višje
Računalnik v šoli ni prava stvar, dodaja, temveč je to prostoročna pisava, pa naj bo grda ali lepa: »Učitelji bi dandanes morali biti navdušeni, ko bi dobili v roke 10 listov napisanega in ne natipkanega. Za takšen trud bi dala sama višjo oceno. Sploh, če bi bila pisava lepa.« Želi si, da bi njeno opisano prepričanje zaživelo tudi med tistimi, ki sicer snujejo šolski sistem.
