Tanjević z Gregorjem Fučko ranil Zmaga Sagadina v srce

V Ljubljani so se nekdanji košarkarski asi vedno dobro počutili, radi se vračajo pod Rožnik. Niti trofejni trener Bogdan Tanjević ni izjema, slovenska prestolnica (tu živi hči Bojana z družino) pa je poleg Istanbula in Trsta ena od točk, med katere je razpel svoje življenje. V minulih mesecih je bil v Ljubljani še več kot po navadi. »Vnovič sem postal dedek. Nismo tega pričakovali, zato je veselje še toliko večje. Prijatelji pa so me bili počasi že siti. Zagrozili so mi, da mi bodo kupili enosmerno vozovnico,« šaljivo začne pogovor za Slovenske novice v Sport caffeju, kjer je Tanjević vedno dobrodošel. S svojo družbo v dopoldnevih obuja spomine, večkrat pa misli in besede uidejo tudi v druge življenjske sfere. Med svojimi si je nabral novih moči.

Začel v 
sarajevski Bosni

Tanjević, 68 let ima, je nazadnje vodil turško reprezentanco (na evropskem prvenstvu v Sloveniji), zadnje leto in pol ga v košarki ni. »Več kot 40 let sem bi aktiven, danes pa za velike projekte nimam časa. Sedem let bi trajalo, da bi lahko naredil tako, kot sem vajen. Takega potrpljenja pa danes niti klubi ne premorejo več,« pojasni Boša. Včasih ni bilo tako. Štiriindvajset let mu je bilo, ko je sedel na klop sarajevske Bosne in jo popeljal do evropskega naslova (leta 1979). Potem je vodil italijansko Caserto, Stefanel, Milano, francoska Limoges in Asvel, vmes podgoriško Budućnost, nazadnje pa Virtus Bologna, Lottomatico in turški Fenerbahče. Uspešno je vodil tudi tri reprezentance, Jugoslavijo, Italijo in Turčijo.

Pipana ne bi menjal

»Rad gledam tekme na televiziji, danes je izbira izjemna. Kaj bi bilo z nami in kakšni igralci in trenerji bi postali, če bi v naših mladih časih lahko gledali toliko kakovostne košarke,« je Bogdanu žal, da je njegova generacija ostala prikrajšana za to dobrobit. Rad zaide v dvorano, se usede na tribuno in spremlja delo na parketu. V Ljubljani je pozorno spremljal ligo ABA, njen ustroj, organizacijo in smisel spoštuje. »Regionalna liga je dobra rešitev za košarko na tem prostoru. Česa boljšega preprosto ni. Prepričan sem, da bo šel tudi nogomet po tej poti, rokomet pa je to že storil,« meni Tanjević, ki je zadnje čase precej podrobno spremljal tudi delo Aleša Pipana, zdaj že nekdanjega trenerja Uniona Olimpije. »Cenim ga zelo. Pa veste zakaj? Ker dela tisto, kar trenerji moramo, a je najtežje; priložnosti in minute daje neafirmiranim košarkarjem, ki bodo nekoč nosilci novih idej. Kar hudo mi je, ker v košarki ni Zmaga Sagadina, ki je bil zame eden najboljših trenerjev v Evropi,« Tanjević pohvali slovensko stroko. Presenetilo pa ga je, ker je Olimpija menjala trenerja. »Rasli so iz tekme v tekmo, dobro so bili videti. Nisem ravno videl razlogov za menjavo,« je komentiral predčasno slovo Pipana in prihod Memija Bečirovića. Ob tem je spomnil na neučakane klubske uprave. Tudi sam je sodeloval s takimi predsedniki. »Klubska vodstva želijo, da bi zmagal na vseh tekmah v sezoni. Večkrat pa jim ni jasno, da se prvenstvo zmaguje maja in junija, ne pa novembra in decembra. Bistveno je, da ekipa raste,« poudarja Tanjević.

Fučko podil iz dvorane

Črnogorski trener je bil vedno tesno povezan z našo državo. »Veste, da nisem nikoli delal razlik zaradi narodnosti,« nam je Tanjević odgovoril, ko smo ga zaprosili, naj omeni par slovenskih igralcev, ki mu na prvo žogo padejo na pamet. »A če že, potem je tu prvi Simon Petrov. Malce pred vami sem govoril z njim. Zdaj je trener. Rad ga imam, zelo ga cenim. Spomnim se sezone v francoskem Asvelu, ko mi je pomagal, da smo postali francoski prvaki. Všeč mi je njegov način razmišljanja, pa še moje sarajevske zajebancije je razumel,« v smehu začne Tanjević. Ob naštevanju njemu dragih Slovencev Boša ni obšel Gregorja Fučke, ki ga je prav Tanjević lansiral v evropsko orbito. »Bil je izjemen igralec in ostal fantastičen človek. Vedno je bil tako skromen in super dečko. Bil je talentiran, a tudi izjemen delavec. Zagotovo je eden največjih profesionalcev, s katerimi sem delal,« Boša iskreno pohvali Kranjčana, za katerim je izjemna kariera v Italiji. Tanjević se še enkrat nasmeji, ko pove, kako je Fučko preganjal iz dvorane. »Ves čas je hotel trenirati. Če ekipa ni imela treningov, je prišel s privatnim trenerjem. Razložil mi je, da bo le metal na koš. A sem vedel, da bo trening zahteven in močan. Tako mi je rekel, a vem, da sta naredila vrhunski trening. Potem mi mu je le uspelo razložiti, da potrebuje počitek.« Fučka in Tanjević sta sodelovala 12 let, začelo pa se je v tržaškem Stefanelu, kamor ga je Tanjeviću uspelo zvabiti. »Vem, da sem s tem ranil Zmaga Sagadina v srce. Precej časa sem porabil, da sem Fučko prepričal, da pride v Trst. Ni bilo lahko; kaj bo delal v italijanskem B-ligašu, ko pa se je v Olimpiji igrala najboljša košarka. Tri, štiri mesece me je odbijal, potem pa je le popustil in sprejel izziv,« je še danes na to ponosen Tanjević, ki je ostal s Fučko v rednih stikih. V Ljubljani živi še en njegov prijatelj, Andrej Lan Brenk, ki je bil tako kot Tanjevič mladinski reprezentant Jugoslavije, poznata se od leta 1963 in skupnih reprezentančnih akcij.

Slovanu 600.000 evrov

Leta 2007 je Tanjević pomagal, da je ljubljanski Slovan dobro zaslužil. Po koncu evropskega prvenstva do 20 let sta Emir Preldžić in Gašper Vidmar s Kodeljevega odšla v turški Fenerbahče, ki ga je vodil prav Tanjević, Turki pa so plačali 600.000 evrov odškodnine. Za nameček je pomagal, da je Preldžić postal turški reprezentant. »Seveda pa ne bi mogel zaigrati za Turčijo, če ne bi tega dovolili v Sloveniji,« je Boša hvaležen Košarkarski zvezi Slovenije, ki je prižgala zeleno luč Emirju. Tanjević na tem mestu tudi zanika, da bi šlo pri selitvi Preldžića v dres Turčije za kakršne koli kupčije. Prav iz KZS so Tanjevića snubili, da bi prišel za selektorja. »Klical me je Dušan Šešok, a sem se mu zahvalil za poziv, saj sem komaj dobro začel delati v Turčiji,« je pojasnil.

Domovini na pomoč

Pozorno spremlja tudi delo sedanjega selektorja Jureta Zdovca, ki je po njegovem mnenju na zadnjem svetovnem prvenstvu iz ekipe iztisnil maksimum. Obžaluje, da imamo na zadnjih velikih tekmovanjih težave z visokimi igralci. »Samo z branilci ne gre. Za vrhunski dosežek moraš imeti centra, ki ti zagotavlja po 15 točk,« Tanjević postreže še z enim košarkarskim aksiomom. Pred dvema mesecema pa so se nanj spomnili rojaki. Črnogorci so ga povabili medse, vodil je kamp univerzitetne in mladinske reprezentance v Tivatu. »Prosili so me, da pomagam,« pojasni Tanjević, ki je že dve leti predsednik tamkajšnje trenerske organizacije. Dogovorili so se, da bo poleti vodil tudi reprezentanco, ki bo med 1. in 6. junijem nastopila na Islandiji na Igrah malih držav Evrope. Na evropskem prvenstvu jih ne bo, saj so lani zamočili v kvalifikacijah. »Sprejel sem izziv, naredili bomo par treningov in poskušali dobro odigrati. Kakšno ekipo bom imel na voljo, še ne vem,« pove Tanjević, ko razmišlja o vrnitvi med trenerje. »Pogrešam košarko,« ne skriva v mestu Pljevlja rojeni Tanjević, ki je pred tedni dobil tudi klic iz Turčije. Eden tamkajšnjih klubov ga je snubil, da bi prišel rešit zavoženo sezono. A se je Boša prijazno zahvalil: »Sredi sezone ne bi prevzemal ekipe.« Ni pa mu vseeno, da se njegova sarajevska Bosna (kot njen trener je začel v 2. jugoslovanski ligi) ne pobere in začne na zdravih temeljih. »BiH je v vojni na Balkanu, jaz to imenujem organizirano krajo, utrpela največjo škodo. To se danes še kako pozna v športu in kulturi. Pa še se bo.« Tudi o tem bomo lahko brali v knjigi, ki jo načrtuje. V njej se bo našlo tudi nekaj vrstic o bolezni, ki ji Bogdan Tanjević kljubuje in se z njo hrabro in odločno bori. Verjame in upa, da bo dobil tudi to tekmo. To mu želimo tudi mi!