SLOVENSKE KONJICE – Poletje je čas za lenarjenje ob morju in popotovanja, če seveda to dovoljuje družinski proračun. Eni se odpravijo nekaj sto kilometrov od doma, redki na tisoče; a malo je ljudi, kot je 32-letni Oliver Tič iz Slovenskih Konjic, ki se je odločil, da bo letos odšel v Severno Ameriko. Njegov cilj je prepotovati ZDA od zahodne do vzhodne obale, 6840 kilometrov od Tihega do Atlantskega oceana. V nasprotju z drugimi Slovenci, ki so se v preteklosti podali na isto pot z avtomobili, avtodomi, motorji ali kolesi, jo Oli namerava premagati – peš!
Tič je v preteklosti že dvakrat prehodil Slovenijo, zato si je zadal konkreten izziv: »Moj prvotni vzrok za potovanje je, da sem si želel spoznati novo deželo in nove ljudi na drugačen način. Šele ko hodiš skozi manjše kraje, spoznaš njihovo mentaliteto. ZDA ni sestavljena le iz glasbene in filmske scene ter blišča Hollywooda, ampak v sebi skriva veliko več kot le to,« pojasni svojo idejo ter doda, da je takšno potovanje tudi cenejše. In preden je v zadnjih dneh aprila z letalom pristal v Los Angelesu, od koder se je odpravil na pešpot, je tudi treniral; a ni ga treninga, ki lahko človeka pripravi na neznane izzive, težave in dobre trenutke. Pot je nepredvidljiva: kak dan prehodi 65 kilometrov, spet drugega zgolj sedem. V dveh mesecih, ko je prepešačil okoli 1700 kilometrov, si je nabral tudi precej praktičnih izkušenj.
Voziček z imenom Volja
Oli na svoj zelo dolgi sprehod seveda ni odšel le s plastenko vode, oskrbel se je s šotorom, spalno vrečo, gorilnikom, predvsem pa (prvotno otroškim, zdaj pa potovalnim) vozičkom, ki ga poriva pred seboj in ga je poimenoval Mr. Will (v prostem prevodu Gospod Volja). Pot ga je od morja kmalu odnesla v notranjost velike ameriške države, daleč vstran od urejenih pločnikov velemest. »Gost promet, zelo ozka cesta, prostora, namenjenega pešcem in kolesarjem, včasih sploh ni bilo, tako da sem se moral ogromnim tovornjakom, ki so bili naloženi s hlodovino, včasih umakniti kar v jarek,« popisuje dele poti Tič.
Čeprav je začrtal svojo pot, še preden je odrinil onstran velike luže, nima načrtovanega vsakega (kilo)metra poti: »Po navadi zvečer, ko neham hoditi, vzamem v roke zemljevid in si začrtam dnevno razdaljo za naslednji dan. Načeloma se poskušam tega držati.«
Voziček je bil prvih 1000 kilometrov zgolj opora in pomoč, nato pa je na 300 kilometrih poti moral zamenjati kar štiri zračnice: »Tovor je lahko težava predvsem pri vzponih in spustih, ampak ne gre drugače, ker poskušam vedno imeti pri sebi vsaj 10 litrov vode.« Brez te noče ostati zaradi visokih temperatur. Za hrano na pohodu, ki bo trajal vsaj pol leta, Oli ni delal posebnega načrta ali kalorijske kalkulacije: »Za zajtrk in večerjo največkrat jem marmelado, nutelo ali kosmiče, na katere zunanja temperatura nima vpliva in jih imam lahko vedno na zalogi. Kosila so po navadi jedi iz konzerve ali občasno kakšen hamburger,« pojasnjuje. No, kot je mogoče zaznati iz njegovih popotniških zapisov, ki jih objavlja na blogu olithewalker.com, vsi trenutki niso enaki, posebno pa ne predvidljivi; tako je bila na 141 kilometrov dolgem delu divjine, ki jo je imel namen prehoditi, na poti samo ena trgovina, »ampak so jo lani zaprli, zemljevidi, ki jih imam jaz, pa so bili natisnjeni leta 2014. Tako da mi je za nadaljnjih 105 kilometrov ostalo šest kosov toasta, marmelada, dve juhi in nekaj krekerjev.« Ko je prispel v civilizacijo, posledično prvič ni gledal na ceno hrane, ampak je planil po njej.
Pod svobodnim soncem in milim nebom
Med potjo se je Oliju že nabral kup anekdot, s katerimi bo kratkočasil svoje prijatelje po vrnitvi – kot tista iz Baker Cityja, kjer je opazil park, ki se je sprva zdel idealen za prenočitev: »Postavil sem šotor, okoli enajste ure pa zaslišim zvoke, pogledam ven in opazim, da so se sprožili škropilniki trave. Pomislil sem, kakšna sreča, da nisem postavil šotora tam.« Čez pol ure pa se je sprožil škropilnik pod Olijevim šotorom: »V pol minute so bila tla prekrita z vodo. Nisem vedel, ali naj najprej pograbim telefon, potni list ali denarnico …« Tisto noč je prespal pod milim nebom.
In kakšni so Američani, ga povprašamo. »V bistvu je vse skupaj še bolje, kot sem pričakoval. Na vsakem koraku me spremlja ta ameriška prijaznost, vsi si želijo pomagati ali s hrano, pijačo, prenočiščem, včasih celo z denarjem,« razpreda Oli, ki pravi, da največ ljudi spozna v živo, ker njihovo radovednost vzbudi njegova pojava, nekaj pa tudi na spletnih straneh kot Couchsurfing ali Warmshowers. Še posebno ga je vzradostilo srečanje z rojakom Andrejem Zamanom, ultramaratonskim kolesarjem iz Ajdovščine, ki je 28. junija prekolesaril traso Trans Am s kolesom – okoli 7000 kilometrov je zmogel v 24 dneh: »Prav pasalo je po dobrem mesecu dni z nekom spregovoriti v domačem jeziku.«
Tič hodi svojo pot, do cilja, Yorktowna v Virginiji, je še precej korakov, med potjo pa mu misli že bežijo k naslednjemu projektu. Ampak o njem še ni govoril – tudi zaradi tega, ker mora najprej končati naporno pot, ki je še pred njim. Z omejenim dostopom do spleta vendarle objavlja nove drobce, kadar se lahko poveže, vmes pa do naslednje točke prepešači kilometre, na desetine, stotine. Pregovor narekuje, da ni pomemben cilj, ampak pot – in malokdaj to drži tako pribito kot v primeru sprehajalca Olija, čigar noge pravkar teptajo zemljo po drugem koncu sveta. Utrujene, a zadovoljne so, medtem ko njihov lastnik pravi: »Končno živim svoje sanje.«
