Srce, 
ki utripa 
za košarko

Dejstvo, da so naši srčni kirurgi dobro zapisani v svetu, je rešilo življenje danes 23-letnega Urbana Gorjanca. Pred skoraj tremi leti so se mu košarkarske sanje v hipu sesule v prah, danes pa je eden boljših igralcev drugoligaškega moštva Litije. Visokih ciljev mladeniču s prirojeno srčno napako ne manjka, bistvo pa je, da mu zdaj srce bije kot švicarska ura. Tik tak, brez težav. Vsak dan.

Sagadin mu je 
prepovedal igranje

Začelo se je junija 2012, ko so se pojavile bolečine v hrbtu in so mu predpisali tablete. V navodilih je prebral, da jemanje odsvetujejo srčnim bolnikom. Tedaj ga je presunilo – spomnil se je preventivnega pregleda srca izpred osmih let, na katerega je moral, ker je bila njegova mati srčna bolnica. »Oba imava prirojeno srčno napako, aorta, ki vodi v srce, ima šibko tkivo in se ob pritiskih širi, kar ni dobro za srce,« je svoje težave opisal Urban. Ker je bilo pred njim evropsko prvenstvo reprezentanc do 21 let, je odšel do tedanjega selektorja Zmaga Sagadina. »Hotel sem igrati na lastno odgovornost. Zmago mi je to prepovedal. Zabičal mi je, naj se pozdravim in vrnem v košarko,« se Urban danes spominja njunega pogovora.

»Če sem povsem iskren, je bilo to prvič, ko sem se zavedel, da se lahko vrnem na parket,« se ob pogovoru v Litiji spominja močnih Sagadinovih besed. Okrevanje je bilo dolgotrajno in naporno. »Saj vem, ko zboliš, je vse težko. A bistveno je, da na stvari gledaš s pozitivne plati,« razkrije svojo življenjsko filozofijo. To ga je ob številnih ljudeh, ki so mu stali ob strani, držalo pokonci. Tedanji fizioterapevt Igor Bošnjak mu je kot prvi prepovedal uporabo spornih zdravil, ob pomoči prijateljice Alenke Gotar se je začela akcija za prve resne preiskave v Medicorju, ki ga vodi priznana srčna strokovnjakinja dr. Meta Zorc.

V Seul namesto v Toronto

Možje v belem so mu povedali, da brez operacije lahko tudi umre. Sprva bi moral na poseg v Toronto, kjer bi ga v roke vzel svetovno znani srčni kirurg David Tirone Esperidiao. Ustavilo se je pri ceni, operacija bi stala vrtoglavih 200.000 evrov. Pa se je na Urbanovi poti pojavil nov angel varuh. Korejski mojster zdravljenja srčnih obolenj dr. Song je veliki prijatelj Slovenije, dodobra jo je spoznal ob dolgoletnem sodelovanju s centrom Medicor. Urbanu je pomagal tako, da je del stroškov posega krila bolnišnica v Seulu, preostanek pa naša zdravstvena zavarovalnica.

»Komaj sem čakal, da me operirajo. Vesel sem bil, ko so me peljali v operacijsko dvorano, da se rešim težav,« se dobro spomni tudi septembra 2013, ko je šel na poseg v Seul. Pri operaciji sta sodelovala še dr. Miladin Đorđević in dr. Zorčeva. Poseg je uspel, Urban se je vidno utrujen, a z nasmehom do ušes vrnil v Slovenijo.

Brez zdravil

Danes mu ni treba segati po zdravilih. Jemal jih je le prve tri mesece, ko je telo potrebovalo pomoč, da je sprejelo tujek v srcu. Med osemurno operacijo so mu razširjeni del srčne aorte zamenjali z novim. Zdaj mora vsake tri mesece na kontrolo k dr. Zorčevi, vsakega pol leta ga pregleda dr. Song. »Zadnjič je bilo pred enim mesecem. Vesel je, ker je poseg uspel,« pove Urban, ki je bil navdih tudi za eno od črnogorskih pacientk. Lani poleti je v Izoli srečal njenega moža. Izvedel je, da ni hotela na operacijo srca, saj ni verjela v okrevanje. »Potem je prebrala mojo zgodbo. Kar kocine so mi šle pokonci, ko sem izvedel, da sem posredno nekomu pomagal.«

Urban je hvaležen vsem, ki so mu v težkih trenutkih podali roko. »Kar ne morem verjeti, da je takrat pomagala vsa Slovenija. Košarkarska zveza Slovenije, Špas teater in Goran Dragić so veliko naredili zame. Zdaj bi tudi sam rad pomagal srčnim bolnikom,« je poln idej Urban, na katerega se obračajo številni, ki imajo težave s srcem. »Vsakomur poskušam pomagati po najboljših močeh. Tudi zato, ker sem bil sam deležen toliko pozornosti in pomoči.«

Litijska družina

Zdaj v Litiji igra košarko in tam tudi prebiva. »Počutim se povsem normalno, težav nimam, o srcu sploh ne razmišljam,« pove. V klubu so ga izvrstno sprejeli vsi, s trenerjem Džemom Ibišijem na čelu. V središču mesta je našel tudi sobo, za svojega pa sta ga vzela Tatjana in Zoki, ki vodita lokal Remy. »Rada me imata, brez njiju bi mi bilo bistveno težje. Tatjana mi pere, poskrbita tudi za mojo prehrano,« Urban ne skriva hvaležnosti do svoje, kakor ji pravi, litijske družine.

Sezono 2014/2015 je sicer začel v rodnem Mariboru, a so se razmere v tamkajšnjem klubu poslabšale. Gorjanc, zrasel je 213 centimetrov, se je pridružil treningom domžalskega Heliosa, ki pa je imel popolnjene vrste. »Nisem vedel, kam, pa mi je trener Dejan Čikić priporočil Litijo,« pove, kako je prišel v Zasavje.

Pred njim sta še dve tekmi sezone. »Dve leti nisem treniral, to je pustilo posledice. V prvem delu sezone sem imel precej težav, dodatni treningi v Heliosu pri trenerju Gregorju Hafnarju so mi še kako pomagali,« ni pozabil, da so mu na poti nazaj vnovič pomagali tudi v Domžalah. Kje bo igral v novi sezoni, ne ve. »Bolezen te nauči, da ne delaš velikih načrtov. Živiš za dani trenutek. Jasno pa je, da kariere nočem končati na tak način. V košarki in življenju še nisem rekel zadnje besede,« je odločen. Mudilo se mu je na trening, saj svoje druge življenjske priložnosti za nobeno ceno ne želi izpustiti iz rok. V prvi vrsti zaradi sebe, v drugi pa zaradi odgovornosti do ljudi, ki so mu stali ob strani in mu še vedno.