Sramota je, kar se dogaja s slovenskim športom

Ona je slovenska športna Brigitte Bardot. BB, Brigita Bukovec. Pod Alpami je bila športna ikona, plavolasa zvezdnica je s svojim nalezljivim nasmehom očarljivo hipnotizirala slovenske množice. Tudi danes pa je videti tako športno sloko, kot da si bo vsak hip nadela sprinterice in spet odtekla tistih sto metrov visokih ovir.

Že kot 16-letno najstnico so jo vrgli v ogenj velikih tekmovanj, 7. septembra 1986 je na balkanskih igrah v Ljubljani nastopila v teku, kjer je Bolgarka Jordanka Donkova odsprintala do svetovnega rekorda 12,26 sekunde. »Iz tistega časa se spomnim le nečesa. Da me je bilo zelo strah, saj je bila to ena mojih prvih tekem, pa še pred domačim občinstvom. Ko sem prišla na cilj, me je Aleš Kolar, tekač čez visoke ovire, povprašal, kako sem se počutila, ko so že pospravljali ovire, sama pa sem še tekla. Dodal pa je tudi, da se je Donkova že preobula v športne copate, ko sem šele prišla v cilj. To je bila zame zabavna tekma in lepa izkušnja,« smo spomine zavrteli v balkanske čase.

V osamosvojitvenem slovenskem valu in ob tankih JLA so bile leta 1991 sredozemske igre v Atenah. Iz Slovenije je padla direktiva, da slovenski športniki v sklopu jugoslovanske reprezentance ne branijo barv SFRJ. »Takrat smo se prilagodili politikom, za danes pa ne vem, kdaj se bodo politiki prilagodili nam, športnikom. Razmere v slovenskem športu se namreč iz dneva v dan le slabšajo. Ubogi tisti športniki, ki zdaj želijo doseči vrhunske rezultate. Seveda bo kateremu od posameznikov še uspelo, a ne zaradi razmer in pomoči naše ljube Slovenije, ampak bolj zaradi osebnega angažmaja in pomoči staršev,« Brigita zelo dobro ve, da med drugim tudi kraljica športov v moderni Sloveniji nima krone na glavi.

Seveda ne moremo mimo olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti in srebrnega odličja. A BB je z državnim rekordom 12,59 le za stotinko zaostala za Švedinjo Ljudmilo Engquist. Je pozneje kdaj občutila kaj grenkobe zaradi te stotinke in neosvojitve zlata, posebno zaradi tega, ker je bila olimpijska prvakinja Ljudmila Viktorovna Narožilenko Leonova Engquist v svojem športnem času omadeževana tudi z aferami zaradi jemanja prepovedanih poživil? »Sem človek, ki se na takšne stvari ne opira. Vsi smo ljudje, vsi roboti, vsak ima za seboj svojo življenjsko zgodbo. Poznam denimo del zgodb balkanskih atletinj. Ne obsojam nikogar, razen tistih, ki so namenoma šli v doping. A vsak nosi tudi posledice. Ljudmila naj živi po svoji vesti, če pa meni, da je bila zaradi goljufije dobra, potem je to zanjo slabo,« je Ljubljančanka podala moralno oceno in v takšnem slogu tudi nadaljevala. »Jaz imam čisto vest in sem srečna. Težko bi živela z bremenom dopinških afer in naokoli hodila z dvignjeno glavo. Sicer nikogar ne obsojam, vsak ima pač svojo zgodbo. Menim pa, da ima vsak v sebi toliko vesti in samokritike, da ve, da je bila vse to goljufija. Samega sebe in predvsem drugih, normalen človek težko živi s tem in ima to vseskozi tudi v podzavesti. Lahko pa še rečem, da je danes še vedno premalo dopinških kontrol. Dokler bo šport tudi posel, se bomo težko znebili tega zla.«

AZS se je zrušila

No, slovenski šport iz Brigitinih časov in današnji sta si, roko na srce, zelo različna. Seveda predvsem finančno s krivuljo navzdol, s tem so tako rekoč povezane vse stvari, pa tudi organizacijsko je v podalpskem športu odločno premalo posameznikov, ki bi imeli možgane, hrbtenico in pogum. Bukovčeva je za atlantsko srebro denimo prejela avtomobil in 10.000 takratnih nemških mark. »Imela sem veliko sreče, tista leta se je šport odprl, začeli smo dosegati odmevne rezultate, tudi sponzorji so bili odprti. Gospodarstvo je bilo na višji ravni, športniki pa smo bili zanimivi. Podjetja, ki so podpirala šport, so imela od tega tudi ugodnosti. Podobno je povsod na svetu, le pri nas ni več tako. Večjih podjetij preprosto ne zanima, da bi vlagala v šport, saj od tega nimajo ničesar. A vseeno gre denimo tudi za podobo podjetja, če recimo podpira dobrega športnika. Vse pa je povezano z našim celotnim sistemom. Če danes na svetovnem prvenstvu ne osvojiš odličja, ne pomeniš skoraj nič. A to doseči je zelo težko. Že finale je zelo dober dosežek, denimo da se uvrstiš na olimpijske igre, je pohvale vredno. A dandanes se tega nihče resnično ne zaveda,« opozori Brigita Bukovec.

Izjemno pomembno vlogo pri njenih uspehih – ima tudi srebro z evropskega prvenstva leta 1998 v Budimpešti ter bronasto svetovno v dvorani in evropsko srebro, tudi pod streho, pa še bronasto odličje z mladinskega EP leta 1989 v baročnem Varaždinu – je seveda imel trener Jure Kastelic. »Še vedno mi ni jasno, zakaj trenerje pri zaslugah za dosežke tako odrivajo vstran. Zame je bil trener tako pomemben, kot je bilo moje delo. Če ne bi imela Jureta, je vprašanje, ali bi sploh prišla do vseh teh rezultatov in uspehov. Bila sva idealna kombinacija; on je bil umirjen, razumel me je, tudi mojo tečnobo in težave. Če bi bil moj trener kdor koli drug, stvari ne bi šle skozi, tako pa se je vse ujelo.«

Glavni servis za atlete in atletinje naj bi bila seveda Atletska zveza Slovenije. »Vedno je bilo tako, da so se dogajale stvari, ki za moje pojmovanje niso bile v redu. Res pa so bile tudi dobre. Vem pa, da je kot zveza težko delovati, če si finančno nesposoben pokrivati stvari. Zveza je steber, ki bi morala vso atletiko držati pokonci. Osebno pa menim, da se je pri tem naša zveza zdaj zrušila. Atleti in atletinje bi morali biti glavni, v takšnem primeru pa niti ne morejo biti. Če ne ponujaš, tudi ne moreš jemati,« nekdanja šampionka seveda ima pravico do kritičnih misli. Kladivaški as Primož Kozmus je sicer dvignil glas, a Brigita namigne, da sam ne moreš storiti ničesar. »Vsak išče svojo pot, a marsikdo se tudi boji izpostaviti. Vsi športniki bi morali stopiti skupaj in zahtevati svoje. A v položaju, kakršen je v Sloveniji zdaj, bi kar koli težko dosegli. Je pa sramotno, da se vse to dogaja. Če denimo pogledamo le Srbijo ali Hrvaško, imajo tam vsi športniki po končani karieri oziroma po 40. letu rento. V Sloveniji smo zelo razcepljeni, konservativni in skorumpirani, to je velik problem,« se zelo dobro zaveda podalpske stvarnosti.

Šport propada

Obstaja slovenska (pol)profesionalna atletika, nasprotni konec pa so otroci. Športno društvo Brigita Bukovec je v bistvu atletska šola. »Otroci se tako uvajajo v šport. A opažam tudi, da so starši absolutno preveč ambiciozni. Vsi si želimo, da bi našim otrokom uspelo, a smer, v katero gredo pri športu, in ne le pri njem, nas ne bo pripeljala daleč,« pravi mati dveh sinov. No, težava so tudi razpisi Mestne občine Ljubljana. »Ta ima razpise, do katerih so upravičeni klubi, ki imajo dobre rezultate in veliko tekmovalcev. Če hočejo dobiti denarna sredstva in prostore za vadbo, morajo imeti klubsko članstvo, ki tekmuje. Starši pritiskajo na svoje otroke, rezultate potrebujejo tudi trenerji, pa tudi klub. Seveda z namenom, da bo dobil podporo. Vidimo pa, kam je to pripeljalo, v povsem nasprotno stran. Danes je toliko poškodovanih otrok, veliko mladine med 16. in 18. letom opusti atletiko. Nihče pa tega ne spreminja, ker je vse preprosto začaran krog,« zna iz svojih izkušenj povedati danes 45-letnica. »Redki posamezniki pridejo do članske kategorije. Včasih smo pri Atletskem klubu Olimpija lahko sestavili dve članski ekipi v vseh disciplinah. Danes pa v Sloveniji v atletiki ne morejo sestaviti ene same. Luknje morajo pokrivati z mlajšimi mladinci, kar je sramota,« pove, v mislih pa seveda ve, da v Sloveniji ni kadra v marsikateri atletski disciplini.

»Katera športna panoga pa je danes v Ljubljani sploh dobra? Šport propada. Vsi govorijo, da moramo otroke spraviti v šport, po drugi strani pa se vse zavira s tem, da je vse na plečih staršev. Položaj je takšen, da nekateri starši denimo ne morejo prispevati dvajset evrov na mesec, da bi se njihov otrok ukvarjal s športom. Kaj šele da bi plačevali tekmovanja, opremo. Tudi v mojih časih nismo bili ravno finančno visoko, a se je vse peljalo naprej z drugimi zadevami. Danes je veliko nadarjenih otrok, zato je res škoda, ker jih uničujejo. V Sloveniji tudi zelo manjka dobrega trenerskega kadra. Pri nas v atletiki vidim le enega trenerja, ki bi mu morda pozneje svoja otroka zaupala v vadbo. Denimo Jure Kastelic, Slavko Črne, Srdjan Djordjevič, Miro Kocuvan so bili in so trenerji, osebe in poleg tega tudi pedagogi,« je piko na i udarila Brigita Bukovec, najboljša slovenska atletinja vseh časov.