Športniki kot zatirani delavci

Smo nazadnjaška država, v Sloveniji je popolna zmeda, razkroj, uvaja se šeriatsko pravo, česa podobnega ni niti v Grčiji ali Albaniji, to je trumpoizacija, če se delavstvo ne bo zbudilo, ne vem, kaj bo, ni bolj zatirane delovne sile, kot so športniki, nobena država na svetu še ni v zakon napisala takšne neumnosti, to je zadnji obupan krik, kaj se dogaja, zakon mora pasti, glave bodo padale.« No, vse kritične besede v uvodnem stavku so prišle iz ust predsednika Sindikata športnikov Slovenije Dejana Stefanovića, na tnalu pa je bil predlog zakona o športu s področja zaposlovanja športnikov in strokovnih delavcev v športu, torej delovnopravni status. Gre za diskriminatorne določbe, uvajajo se nadomestila za prestop športnikov, to pa je v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča, seveda s tisto v primeru belgijskega nogometaša Jean-Marca Bosmana. Stefanovića v zakonu o športu predvsem motita 34. in 60. člen, država pod Triglavom pač želi po svoje institucionalizirati športno področje, prvi športni sindikalist pravi: »To je ekstremna zaostritev državne športne politike.« Dodal pa je tudi: »Nobena država na svetu nadomestil ne ureja z zakonom.« Namreč, 34. člen vsebuje tudi besedilo, da sme športna organizacija od športnika, ki je starejši od 15 let, zahtevati plačilo odškodnine za prestop, če ima z njim sklenjeno pogodbo. No, določilo o odškodnini imata denimo velika španska nogometna kluba Real Madrid in Barcelona, torej Republika Slovenija želi na raven kastiljskega in katalonskega velikana. S potekom pogodb odškodnine ne sme biti, v drugačnem primeru v Sloveniji bo delo spet imelo Evropsko sodišče.

Brezpraven položaj

Predlog novega zakona o športu po kritikah športnega sindikata še bistveno slabša status športnikov in vsebuje rešitve, ki pravno nimajo podlage v nobeni drugi ureditvi v državah Evropske unije. Sindikalisti menijo, da predlog zakona precej odstopa celo od rešitev, ki so bile sporazumno dogovorjene v sklopu vladne delovne skupine za pripravo zakona, vsem pa je še vedno skupno, da jih je, zaradi grobih posegov v človekove pravice športnikov, treba obravnavati v sklopu socialnega dialoga in jih je možno urejati izključno s kolektivnimi pogodbami. Srefanovića pri 60. členu zakona o športu, to so pogodbe za določen čas, ki pa skupaj ne smejo preseči deset let, moti, da naj bi se s tem športnike pahnilo v brezpraven položaj. »To daje avtonomijo delodajalcu,« opozarja. K temu, da se je Sindikat športnikov Slovenije zdaj še bolj jezno odzval, po drugi obravnavi zakona v državnem zboru, je prispevalo tudi to, da naj bi že v nekaj dneh ta sporni zakon v parlamentu tudi sprejeli, klub denimo negativnemu mnenju Ekonomsko-socialnega sveta. Športni sindikalisti zato omenjajo mehanizme ustavne presoje, Evropske komisije in tudi referenduma, saj bodo v boj proti zakonu o športu šli do konca. Borce za pravice športnikov moti tudi varuh pravic športnikov, ki ga je ustanovil Olimpijski komite Slovenije in ga predvidel kot organ, ki naj bi varoval avtonomijo športa in obstoječi sistem izkoriščanja športnikov, ne pa pravic in interesov športnikov. Če bi imel predlagatelj zakona res namero urediti odnose v športu in zaščititi pravice športnikov, bi predlagal neodvisno in brezplačno arbitražo za spore v športu.