Šola in šport gresta lepo z roko v roki, to povejo tudi Cesar, Savšek, Bikarjeva

LJUBLJANA – Da gresta šola in šport z roko v roki, ni novost. To v praksi potrjuje Srednja tehniška in strokovna šola Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije (ŠC PET) Ljubljana, ki ima v letošnjem šolskem letu 550 dijakov, med njimi je kar 359 športnikov. Ti nabirajo znanje v dveh programih, ekonomski tehnik in tehnik elektronskih komunikacij. ŠC PET je prva strokovna tehnična šola s športnim oddelkom v Sloveniji.

Nogometaši v klop ob 10.50

Ob pomanjkanju zanimanja mladih za tehniške in strokovne programe so pred desetimi leti našli svoj prostor pod pedagoško-športnim soncem. Odločili so se za uvedbo športnih oddelkov. Z namenom, da bi številnim mladim športnikom omogočili nadaljevanje športne poti in pridobitev ustrezne izobrazbe. Med pedagogi, pionirji tega programa, je bil tudi Matjaž Plesec, ki že 19 let poučuje na šoli. Prihaja iz športne družine, smučal je in igral nogomet. V nogometnih logih pa so se proslavili njegovi trije bratranci Roman Plesec ter Samo in Matej Vidovič. Matjažev oče Jože je spisal knjigo o olimpijcih iz Črne na Koroškem, od koder družina izvira. »Pred desetimi leti je naš strokovni tim postavil nekaj standardov,« se spominja Plesec, ki še danes dobro sodeluje z vsemi pedagogi, ključne pa so dobre relacije s klubi in zvezami. »Že pred uvedbo športnih oddelkov smo imeli vrsto vrhunskih športnikov, a smo takrat bolj improvizirali,« nadaljuje Plesec, ko nas spomni na svoje nekdanje dijake Daliborja Stevanovića, Boštjana Cesarja, Igorja Beribaka, Darka Zeca, Jureta Kozjeka. »Od leta 2006 urnike zavestno prilagajamo razredom ter učenkam in učencem. Tako nogometaši dvakrat zjutraj trenirajo in pridejo v šolo ob 10.50,« navede primer dobre prakse. Petindvajset igralcev NK Olimpije, 24 iz NK Interblock in 23 nogometašev Brava si nabira znanje na ŠC PET v sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije. Zato so lani skupaj z NZS in Gimnazijo Šiška ustanovili dekliški nogometni razred. Na šoli upajo, da bo njihov pomen prepoznalo tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Prizadevajo si, da bi postali verificiran program, ki bi se mu znižali normativi števila dijakov v razredu, kot je na primer na športni gimnaziji. Potem bi namesto 30 otrok v eni enoti imeli po 20. »Nogometna zveza Slovenije je vedno podpirala projekte športnih oddelkov in vedno jih bo. Pričakujemo, da se tudi država bolj vključi v financiranje teh programov na srednjih poklicnih šolah, ne le na gimnazijah. Dejstvo je, da šport in šola gresta z roko v roki, mladim pa je treba ponuditi možnost in to približati,« je na to temo dodal Matjaž Jaklič, vodja tehničnega sektorja pri NZS.

Špela Rogelj po spletu

Pedagogi se prilagajajo potrebam dijakov in dijakinj. »Brez usklajevanja in načrtovanja ne gre,« opozarja Plesec. Pravi, da je najlažje z nogometnimi razredi, ki so homogeni. Z veseljem pa s svojo ekipo prisluhne tudi individualnim potrebam. Vzorčen model za tak pristop je izvrstna skakalka Špela Rogelj. Med 1. septembrom in 30. oktobrom je vadila v Sloveniji ter poskušala karseda redno obiskovati pouk. Tja do marca pa bo po računalniku in v spletni učilnici, po skypu in elektronski pošti v stiku s profesorji. Po koncu sezone ji bodo pedagogi na voljo v šoli. Če bo treba, ji bodo tako kot lani, podaljšali šolsko leto. »Športniki so bolj pridni! Imajo svoj cilj, želijo do izobrazbe. Ob tem imajo močno našo in trenerjevo spodbudo,« poudari Plesec, ki si želi, da bi šola dobila še primeren prostor za regeneracijo ali fizioterapijo.

Pohvala Mandarića

»Ta projekt je fantastičen in zelo pomemben za razvoj mladih ljudi. Delo na šoli me je impresioniralo. Ko vidim take projekte, sem vesel, ker sem del športa. V Olimpiji imamo načrt, da sodelovanje s šolo še okrepimo, da gredo mladi v pravo smer – to je nogomet, a brez šole ne gre,« je ob desetletnici programa in sodelovanja s šolo povedal predsednik nogometašev Olimpije Milan Mandarić, ki se je udeležil slovesnosti skupaj s športnim direktorjem Rankom Stojićem. »Imela sem tudi status športnice. Prvi dve leti sem obiskovala pouk dopoldne, zadnji dve pa popoldne. Učitelji so imeli posluh in lahko sem manjkala na zadnjih dveh urah. Imela sem tudi prilagojen program spraševanja. Ko sem se dogovorila, takrat sem bila na vrsti in pripravljena,« je prijetne spomine na šolo strnila nekdanja vrhunska atletinja Alenka Bikar. »Prav je, da sodelovanje z dijaki športniki dostojno zaznamujemo. V desetih letih se je zgodilo marsikaj. Vesel in ponosen sem na tiste dijake, ki zaradi športa niso šli na gimnazijo, a jim je na naši šoli uspelo doseči izobrazbo, danes pa so uspešni v športu ali pa v poklicu,« je jubilej pospremil ravnatelj Srečko Lanjšček.