Slovensko-hrvaška gimnastična romanca

Ljubezen ne pozna meja. Niti med Slovenijo in Hrvaško, ki se včasih, tako se vsaj zdi, če odmislimo Boruta in Jadranko, gledata kot pes in mačka. Po drugi strani... ni ovir, če je odnos spoštljiv. Šport pa je večkrat primer, da je sodelovanje možno, zgledno, koristno in prijetno.

Prva v zgodovini

Dokaz za to sta zakonca Enis in Dunja Hodžič Lederer, ki sta se pred leti spoprijateljila, si pred skoraj 20 leti postala všeč, se vzela, letos pa bosta kot prva zakonca v zgodovini olimpijskih iger sodila na istih olimpijskih igrah! »Imava skupne prijatelje, radi naju imajo, lepo nam je,« pove Enis, s katerim se srečamo v Ljubljani, kjer živi družina Hodžič Lederer. Enis je bil pred štirimi leti na igrah v Londonu, letos mu bo družbo delala žena Dunja, ki je na seminarju v Bratislavi opravila izpit za sodnico na tekmovanjih podobnega ranga.

Pomagal je Ivan Zidar

Enis se je rodil leta 1967 v Ljubljani. Droben žilav fant je bil v prvem razredu še navdušen baletnik (njegova sestra Enisa je še danes balerina), potem pa se je hitro navdušil nad gimnastiko. Četrt stoletja ji je bil zvest, kariero je končal leta 2000. Bil je slovenski in jugoslovanski reprezentant, navduševal je na konju z ročaji in krogi. V konkurenci mnogobojcev je med 360 tekmovalci kotiral v prvi četrtini (med 50. in 90. mestom). Izučil se je za avtoličarja, pred koncem kariere pa je že bil zastopnik za znamko cigaret. »Od nečesa je treba živeti. Saj veš, mlad fant brez denarja, to ne gre ... Kako naj peljem punco na pico? Zato sem začel delati,« pojasni. Pred tem mu je pomagalo podjetje SCT, tedanji šef podjetja Ivan Zidar je uredil, da je dobival mesečno nadomestilo in je lahko le treniral.

Danes je poslovnež, ki vodi družinsko podjetje Enko šport. Za nameček v zadnjih dveh letih dobavlja kakovosten magnezij iz Tajvana. »Skrbim za logistiko, žena pa za finance,« pojasni Enis, ki je že leto po koncu kariere opravil sodniški izpit, danes pa sodi na največjih tekmovanjih. Pred štirimi leti je bil v Londonu, letos ga po evropskem prvenstvu čakajo še olimpijske igre v Riu.

Teden dni priprav

»V veliko pomoč mi je, da sem bil tekmovalec. Lažje je soditi,« prizna, da mu kariera še kako prav pride. V mednarodnih krogih je priljubljen in spoštovan: »Moje ocene so bolj mehke.« Po navadi je na tekmovanjih referenčni sodnik, ki Slovencem lahko sodi le v predtekmovanju. »Pred turnirjem si dan ali dva pred začetkom vzamem nekaj časa, da grem skozi pravila, pa tudi kak video si ogledam,« opiše, kako se pripravi na veliko tekmovanje. Pravila so živa stvar, spreminjajo se na štiri leta, po navadi na olimpijski ciklus.

Z Dunjo se poznata od leta 1990, ko so Enis, Lojze Kolman in Mitja Petkovšek odšli na priprave v Osijek, kjer je takrat živela. Fante je na vadbo v mestu ob Savi povabil trener Nenad Solar. Trdo so delali, vmes pa pogledovali tudi za dekleti. Med njimi je bila Dunja, ki je prav tako trenirala gimnastiko. »Postala sva prijatelja, redno sva si pošiljala razglednice,« pravi Enis, kaj se je izcimilo iz tistega teden dni trajajočega druženja pred 26 leti. Dopisovanje je trajalo do leta 1997, ko se je Enis razšel s prejšnjim dekletom. Dunja je to prva izvedela. Kmalu sta se spet srečala, prijateljstvo pa je preraslo v ljubezen. »Junija 2003 sva se poročila v Osijeku,« razkriva Enis, ki je prevzel tudi ženin priimek. »To smo pa sodobni moški!« v smehu pojasni.

Denar ni motiv

Dunja ima 40 let in je ostala hrvaška državljanka, zato je tudi hrvaška sodnica. »Ne sodiva zaradi denarja. Noben denar ne odtehta tega, da ostajava v svetu gimnastike, med ljudmi, ki jih imava rada,« sta jasna zakonca. Ko ju matična zveza delegira na veliko tekmovanje, ta poskrbi za kritje stroškov, za nameček pa dobijo še nekaj žepnine. Ko ju na tekmovanje vabi mednarodna gimnastična zveza, jima pripada dnevnica, a si morata sama kriti stroške prehrane. »Včasih se zgodi, da sva na velikem tekmovanju vsak v svojem hotelu. Takrat se dobiva le na večerji, kot dva zaljubljenca,« v smehu pove Dunja.

Par ima tri otroke. Aron ima devet let in pol, obožuje klavir. Šestletna Lara že dve leti vadi gimnastiko v Zeleni jami, gimnastika pa že mika tudi petletnega Ilana. Ime je dobil po izraelskem sodniku, ki je Enisov dobri prijatelj. Med igrami bodo Aron, Lara in Ilan v varnih rokah starih staršev. Dunja ne skriva, da se v Ljubljani počuti dobro, a je ponosna, da je Hrvatica, otroci pa govorijo in razumejo slovensko in hrvaško. »Različnost bogati,« dodaja Enis in ob slovesu pravi še, da je Dunja strožja sodnica.