Slovenska pamet je na tujem cenjena in spoštovana. Tudi v športnih logih. Britanci že od leta 2010 delajo pod taktirko Gorazda Vecka, ki je zadnjih šest let direktor namiznoteniške reprezentance.
Milijon, ki ni dal medalj
Britanci veliko dajo na šport invalidov. Vsak neuspeh jih potre. Tako je bilo tudi na Kitajskem, kjer so na olimpijskih igrah leta 2008 ostali v namiznem tenisu brez medalje, čeprav so v tem letu za program porabili dober milijon funtov. Na drugi strani je skromna slovenska ekipa s 25.000 evri in petimi člani ekipe domov prinesla medaljo, štiri leta prej pa je Mateja Pintar kot prva Slovenka postala paraolimpijska prvakinja. To so bili zlati časi, pod vse uspehe pa se je podpisal prav 43-letni Vecko. Britanci so si lep čas razbijali glavo, kaj narediti, da se blamaža s Kitajskega ne ponovi doma. Če bi se, bi to pomenilo manj denarja za namizni tenis. Odločili so se, da angažirajo Gorazda Vecka.
»Priznam, da ni bilo lahko zapustiti Slovenije,« pripoveduje Vecko, ki je le sprejel izziv. »Ne kliče te vsak dan takšna reprezentanca, ki za nameček doma gosti olimpijske igre,« priznava Vecko, ki pripravlja in pozorno spremlja izvedbo programov trenerjev, ki delujejo v njegovi ekipi. Da ga cenijo, potrjuje tudi podatek, da je bil izbran za mentorja preostalim športnikom, ki se pripravljajo na letošnje (para)olimpijske igre v Riu. »Ni bilo lahko, pa tudi sprejeli me niso takoj,« prizna, da je s svojim pristopom nekaterim postal trn v peti. »Nikogar nisem odpisal, to ni moj slog. Vsak je dobil leto dni priložnosti, da se izkaže. V britanski šport, kjer se nič ne prepusti naključju, sem vpeljal tudi nekaj balkanskega načina razmišljanja.«
Ekipa kot družina
Vecko je nastanjen v Sheffieldu, kjer imajo paraolimpijci svoj vadbeni center. »Tu je tudi olimpijski center za boks in atletiko, precej se družimo. Paraolimpijci so spoštovani in cenjeni, tu ni preziranja,« Vecko opiše, kakšen status imajo njegovi športniki. Na voljo so 10 miz, fitnes in savna ter celotna paleta osebja: od fizioterapevta do zdravnika. Igralci vadijo dvakrat na dan, prosti so le ob sredah popoldne, konci tedna so rezervirani za tekme.
Vecko je vesel, ker vadbeni center ni v Londonu ali kakem drugem večjem mestu. V prvi vrsti zato, ker je mesto cenejše, za nameček pa je tudi manj možnosti, da bi igralce kaj motilo pri njihovem fokusu na trening. »Igralci so motivirani, vedo, zakaj trdo delamo.« Trije, včasih tudi štirje športniki prebivajo z njim v hiši. Pravi, da so nekateri direktorji in funkcionarji vihali nosove, češ da to ne gre skupaj, direktor in igralci. »Zdi se mi, da so nekateri kar malce pozabili na bistvo – ne obstaja direktor brez igralcev, ti pa lahko delujejo brez direktorja,« jih je Vecko opozoril, kaj je bistvo športa. Poleg tega nimajo toliko denarja, da bi igralci živeli vsak v svoji hiši, skupno prebivanje pa Gorazdu pomaga, da igralce bolje spoznava, kar s pridom izkoristi na tekmah. »Moja ekipa je moja druga družina. Igralci so kot moji otroci, trenerji pa bratje. Jaz sem glava družine, ki jih mora braniti in skrbeti za njih. Brez zaupanja, spoštovanja in vere v uspeh ne gre,« še pristavi slovenski strokovnjak.
Niso pozabili na mlade
Rezultati so vidni, Vecko pa iz dneva v dan bolj spoštovan. Na paraolimpijskih igrah v Londonu je Velika Britanija osvojila štiri medalje, Vecko je trener Willa Bayleyja, ki je pred dvema letoma postal svetovni prvak. Lani je Veckova ekipa na evropskem prvenstvu osvojila rekordnih 11 medalj! »Nismo pozabili niti na mlade,« se pohvali Vecko, ki skrbi za več kot 40 najstnikov, mlajših od 15 let. Ker UK Sport plačuje športnike, so lahko povsem osredotočeni na trening. »Se pa vsi zavedamo, da bo, če ne bo rezultatov, denarja manj,« opozarja Vecko, ki je imel v minulih štirih letih na voljo 3,3 milijona funtov, lani pa so celo odobrili dodatnih 200 tisočakov. Po nekaterih projekcijah in takšnih uspehih bi se finančni kolač do iger v Tokiu (leta 2020) povečal za petino! »Ko smo se že dogovorili za sodelovanje, so mi povedali, da so me dve leti pozorno spremljali,« razkriva Vecko. »Tudi nekaj solz sem potočil, ko sem zapustil slovensko ekipo,« brez sramu pove. Doma je pustil tudi družino, ženo Sabino in otroka Pio in Alexa. Kako bo naprej, še ne ve. Prizna, da se je v minulih letih malce utrudil, a motivacije mu ne manjka. Želi si, da bi upravičil vsak vanj in v ekipo vložen funt. »Paraolimpijske igre so tu, tudi jaz moram biti pripravljen. V dveh tednih na igrah bom spal le 20 ur, zato bom moral biti v dobri kondiciji,« poudari Vecko, ki se spogleduje z idejo, da se po marcu 2017 vrne v Slovenijo. Pravi, da se bo pogovoril z družino, ki mu pomeni največ na svetu.
Motiv za vrnitev
Poseben motiv bi mu bilo delo v Sloveniji. »Naredil bi vse, da v šport vrnem šampionko Matejo Pintar, ki bi ji pridružil Andrejo Dolinar. Na igre v Tokiu leta 2020 bi šli po medalje,« razkrije Vecko, ki je na to temo že opravil nekaj pogovorov. Po njegovih besedah obstaja tudi nekaj posameznikov, ki bi bili pripravljeni financirati program za slovenski namiznoteniški igralki.
Vecko je bil v minulem mesecu tudi na prizorišču paraolimpijskih iger v Riu. »Zdaj je treba videti, kako je vas urejena, kakšne sobe nas čakajo ipd. Med igrami so naše misli le pri tekmah, za logistiko ni časa,« je jasen Vecko, ki pa je malce zaskrbljen zaradi varnosti. »Kamor koli smo šli, ni bilo nobenega nadzora. Upam, da bodo to do iger uredili,« sklene Gorazd, čigar oče Edvard je s šestimi odličji s svetovnih in evropskih prvenstev najprestižnejše ime slovenskega namiznega tenisa.
| Kitajci v Laško Vecko uspešno sodeluje tudi s Kitajci. »Direktor njihove reprezentance nas je povabil na priprave. Na koncu sva se dogovorila, da pridejo maja na najmočnjši turnir na svetu v Laško, kjer bodo najprej teden dni vadili, potem pa še igrali,« je Vecko ponosen, da bodo Kitajci maja igrali v mestu ob Savinji. »Ne vem, ali se dobro zavedamo, kaj to pomeni. Kitajci so velesila, edini turnir, na katerem letos igrajo na tujem, je prav slovenski.« |
