Slovenija in Gruzija imata več stičnih točk, kot se zdi na prvi pogled. Oba naroda sta ob koncu prejšnjega stoletja dobila lastno državo, deželi družita tudi ljubezen do negovanja vinske trte in košarka. Prav igra pod košema je na ta skrajni konec Evrope, na stik celin pod Kavkazom, pripeljala 43-letnega Ljubljančana Dejana Prokića, ki že drugo leto v glavnem mestu Gruzije Tbilisiju vodi Košarkarsko akademijo Zaze Pachulie. Zaza Pachulia je izvrstni gruzinski košarkarski as, ki igra v severnoameriški poklicni ligi NBA v klubu Golden State Warriors. V rodnem mestu je ustanovil akademijo, njen šef pa ni nihče drug kot slovenski trener Prokić.
Boisa ga je priporočil
V sredo zvečer smo poklicali v Tbilisi, po nekaj poskusih je bila zveza vzpostavljena. Ura v Gruziji je odbila 22., v Ljubljani pa 19. »Mi smo tri ure naprej,« je uvodoma pojasnil Prokić, ki je ponosen, da mu je bila zaupana tako pomembna in odgovorna naloga. »Pachulia je iskal nekoga, ki bi vodil akademijo. Mene je priporočil Vladimir Boisa, s katerim sva trenirala v Ljubljani. Pachulia me je sprejel in začeli smo delati,« se je Prokić vrnil v november 2015, ko je prek Istanbula po skoraj 24 urah prispel v Tbilisi, na vzhodni del za tri Slovenije in pol velike države. Tisto jesen je bilo težko najti otroke in mlade, a Dejan se ni ustrašil dela. S sodelavci je zavihal rokave. Danes so že vidni prvi sadovi: v akademiji imajo 650 otrok in 12 tekmovalnih ekip, v delo je vključenih 10 trenerjev, nad katerimi bdi, jih usmerja in nadzira. »Imamo lastno dvorano, no, ne le ene, ampak štiri, 24 ur na dan lahko treniramo. Razmere so dobre,« je poudaril Prokić, vodja ekipe U18, ki vodi v državnem prvenstvu. Dobro gre tudi selekciji U20, ta je tretja. »Zelo lepo so me sprejeli. Tu v Gruziji cenijo slovensko znanje in slovenske trenerje.« Pachulia je v ta projekt vključil še nekaj košarkarskih asov – med njimi tudi Giorgija Shermadinija, ki je v sezoni 2011/12 igral v Unionu Olimpiji, zdaj navdušuje v španski ligi v dresu Andore. Partner projekta pa je tudi nekdanji košarkar Slovana Kote Tugushi.
Hvaležen zdravnikom Dejan Prokić je v letih 2013 in 2014 deloval v Ukrajini. V Kijevu je vodil mladinski pogon, potem pa bil trener članske ekipe, ki je na koncu pristala na četrtem mestu. Prokić je imel ob koncu leta 2014 zdravstvene težave, a so mu pomagali zdravniki v Kijevu in Ljubljani. Leta 2015 je nadaljeval delo – sprva v ljubljanski Iliriji, potem pa je bil soorganizator specialističnega košarkarska kampa v Barceloni, kjer je združil moči s srbskim strokovnjakom Marinom Sedlačkom. Prokić je bil v preteklosti tudi vodja mladinskega pogona Uniona Olimpije in trener Mesarije Prunk v Sežani. |
Bister fant
»Stalno sem v stiku z Zazo, ki pokliče in preveri, kako delamo, kaj se dogaja. Po koncu sezone v ligi NBA pa se nam pridruži. Ni mu vseeno za gruzinsko košarko, ki jo namerava po koncu uspešne igralske kariere premakniti še na višjo raven,« je nadaljeval Prokić, ki gruzinskemu asu poleti pomaga tudi pri treningu in pripravi na novo sezono v najmočnejši ligi na svetu. »Zaza je krasen in zelo bister fant. Ve, kaj hoče, ve, kaj je črno, kaj belo,« spoštljivo govori naš trener o svojem šefu. Prokić dneve bolj ali manj preživlja v dvorani, kjer začenja vadbo ob 9. uri. Takrat so na vrsti individualni treningi. Med 12. uro in 14.30 je prost, tedaj gre po navadi v svoje stanovanje streljaj od dvorane. Ob 14.30 se vrne na parket in do 22. ure opravi vadbo z vsemi selekcijami. »Gruzinska košarka napreduje, klubom pa je v veliko pomoč država, ki pomaga s sredstvi in dvoranami,« je poudaril Prokić. Košarkarski center je glavno mesto Tbilisi, pomembna kluba sta tudi v Batumiju in Kutaisiju. V elitni gruzinski moški ligi nastopa osem ekip, tekme so dobro obiskane, domačini pa uživajo predvsem, ko vidijo v domačih ekipah ameriške košarkarje. »Košarka in nogomet imata precej podoben status,« meni Prokić, ki si lahko malo odpočije ob nedeljah, ko ni tekem. V mlajših selekcijah igrajo že med tednom.
Prometni kaos
S sporazumevanjem Dejan nima težav, tekoče govori rusko in angleško, počasi se privaja tudi na gruzinščino. »Ker sem deloval v Ukrajini, mi je lažje tudi pri spopadanju z gruzinsko mentaliteto.« V Slovenijo pride le enkrat ali dvakrat na leto. Pogosto ga obišče žena. »Ni mi slabo. Lahko delam in ustvarjam, plača prihaja točno, ljudje me cenijo in spoštujejo,« se ne pritožuje, le na prometni kaos v Tbilisiju se še ni navadil, zato se vožnji izogiba. »Včasih se mi zdi, da tudi na pločniku nisem varen,« je pripomnil smrtno resno. Pohvali pa gruzinsko kuhinjo in vino, na katero so domačini izjemno ponosni. Cene so v Gruziji nižje kot v Sloveniji, tja do 30 odstotkov v Tbilisiju, drugje verjetno še bolj. Povprečna plača znaša med 300 in 400 evri, za liter bencina je treba odšteti 80 centov. Prokiću so lani ponujali pogodbo za dve leti, a se je na koncu odločil za enoletno sodelovanje. Kako bo naprej, še ne ve. Ne skriva, da bi raje delal bližje domu, bližje Ljubljani. A četudi bo nadaljeval, mu ne bo žal. V Tbilisiju je našel svoj mir, dela pa mu zlepa ne bo zmanjkalo. Gruzinci imajo košarko preprosto radi.
