Skoki bolj varni, pravični in privlačni za gledalce kot nekoč

Mednarodna smučarska zveza (FIS) je na kongresu v Opatiji leta 1971 sklenila uvesti svetovna prvenstva v smučarskih poletih. Prvi šampionat je že ob koncu naslednje olimpijske zime 1971/72 zaupala Planici in prvi svetovni prvak v poletih je pod Poncami v velikem slogu postal tedaj 21-letni Švicar Walter Steiner. Kot letalec na smučeh je bil pred nastopom še precej nepopisan list, čeprav je tik pred tem na ZOI 1972 na veliki skakalnici za las zaostal za srečnim zmagovalcem, Poljakom Wojciechom Fortuno, in osvojil srebrno kolajno. O tem in o drugih s poleti povezanih temah se je z nekdanjim dvakratnim svetovnim prvakom (Planica 1972 in Vikersund 1977), ki že dolga leta živi v Falunu na Švedskem, vrtel pogovor pred finalom svetovnega pokala 2015, ki bo minil predvsem v znamenju krsta prenovljene in povečane planiške letalnice.

Po osvojeni olimpijski lovoriki v Saporu ste najbrž na SP v Planico dopotovali z velikimi pričakovanji. Ste se že prej preizkusili na letalnici?

V poletih sem se prvič preizkusil v Oberstdorfu leta 1970. Bil sem na vrhu zaletišča, ko je vašega skakalca Vinka Bogataja spodneslo na odskočnem mostu in je strmoglavil prek skakalnice mimo hrbtišča. Bil sem mlad, neumen in pogumen. Kljub nevarnim razmeram sem s 139 metri dosegel nov švicarski rekord. Po vrnitvi iz Sapora sem očeta, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja prav tako skakal, obiskal v bolnišnici, kjer se je zdravil zaradi raka. Vprašal me je: 'Walter, greš v Planico?' Nisem mu hotel vzbujati strahu in nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Pa je odvrnil: 'Ni mi treba odgovoriti, če bi bil v tvojem položaju, bi tako ali drugače odpotoval tja!' A moje zmage na prvem SP v poletih ni dočakal. Dosegel sem enega največjih uspehov in izgubil vzornika!

Na uradnem treningu ste poleteli 163 metrov in z rokami segli v sneg. Kljub temu ste se znašli v vlogi favorita. Največja tekmeca, Heinza Wosipiwa in Jiřija Raško, ste močno prekosili ter z naskokom osvojili naslov.

V Saporu sem odkril ključ, kako je treba odskakovati pri nasprotnem vetru in visokih zaletnih hitrostih. Zadnje dni pred tekmo na veliki napravi sem prevladoval. Sistem je deloval tudi v Planici, zato sem bil samozavesten. Vendar so zaradi toplega, skoraj poletnega vremena kljub fantastičnemu naporu pripravljavcev letalnice poleti postali še nevarnejši. Običajno se skakalci med tekmovanjem nenehno gibamo in ogrevamo, da bi tudi tako omilili stres. Takrat pa je bil ta način zaradi toplote neuporaben.

Nesojeni nedeljski tekmovalni dan se je silno zavlekel, preden so tekmovanje odpovedali. Ste odpoved sprejeli z olajšanjem?

V soboto, 25. marca 1972, pač nisem mogel vedeti, da v nedeljo ne bo več mogoče leteti in da sem že svetovni prvak. Odpoved je bila dejansko olajšanje, saj sem vedel, da bi bilo letenje pri tako številnih sunkih vetra čista loterija. Če bi prireditelji izsilili tekmo, bi lahko naslov samo zapravil.

Postati prvi svetovni prvak v zgodovini neke športne discipline je nedvomno nekaj posebnega, kajne?

Zares, počutil sem se čudovito! Pa ne samo zato, ker sem postal prvi svetovni prvak, temveč tudi zato, ker sem naslov osvojil s popolno premočjo!

V Planici ste nato zapored zmagali še leta 1973 na 120-metrski skakalnici in leto zatem vnovič na poletih, ko ste postavili tudi svoj edini svetovni rekord.

Pred svojimi drugimi poleti na prireditvi Planica 1974 sem dobro vedel, da tedanji profili letalnic ne ustrezajo več izboljšani skakalni opremi in bolj dinamični tehniki. O tem sem se dodatno prepričal že na SP 1973 v Oberstdorfu, ko sem spektakularno padel pri daljavi 179 metrov, kar je bilo 10 metrov dlje od tedanjega svetovnega rekorda Heinza Wosipiwa (169 m, Oberstdorf 1973, op. p.).

Graditelji skakalnic in letalnic pa vam vseeno (še) niso prisluhnili?!

Ne! Prav zato sem hotel svoje prepričanje utemeljiti v dokumentarnem filmu Wernerja Herzoga. Režiserju se je posrečilo mojo razlago odlično posneti na filmski trak, vendar pa moj predlog za drugačno projektiranje skakalnic ni našel prostora v končni različici filma. To doživetje je bilo zame neverjetna frustracija! Vendar sem bil kljub temu zelo ponosen, ko sem potem na poletih v Planici leta 1974 vseeno premočno zmagal. Začel sem z izenačitvijo že omenjenega rekorda Heinza Wosipiwa, nato pa sem pri rekordni daljavi 177 metrov spet doživel dokaj rizičen padec. Tekmovalno razsodišče se je znašlo v hudem precepu. V nadaljevanju prireditve sem se sam taktično odločil za nižji zalet, a kljub temu zlahka požel tretje zmagoslavje v Planici.

V vetrovnem Oberstdorfu ste na SP 1973 za las izgubili dvoboj s Hans-Georgom Aschenbachom. Najbrž se zato raje spominjate SP 1977 v Vikersundu, kjer ste osvojili drugi šampionski naslov?

Odgovor je da in ne. V Oberstdorfu sem preprosto tako prevladoval, da nisem mogel zmagati. Polete daleč prek svetovnega rekorda sem končal v snegu. Pri enem me je ujel nasprotni veter s hitrostjo kar šest metrov na sekundo. Samo s spretnim reševalnim manevrom sem preprečil padec in dosegel samo meter krajšo daljavo kot v tej seriji najdaljši Hans-Georg Aschenbach. Ker so me sodniki zaradi reševanja kože zelo slabo ocenili, sem bil nazadnje kljub 10-metrski prednosti v seštevku doseženih daljav za 0,5 točke ob naslov!

Kot prevladujoči letalec na smučeh ste bili torej vedno znova v precepu zaradi prestrmih doskočišč?

Da, v 70. in 80. letih so bila doskočišča vseh letalnic prestrma in so se iztekla direktno v radius prehoda v iztek. Ker je bila krivulja mojega leta položnejša od naklona doskočišča, me je med poletom odnašalo proč od strmine namesto k njej. Za nameček v nedeljo, zadnji dan SP v Oberstdorfu, kljub najlepšemu vremenu nismo mogli več leteti. Na voljo ni bilo nobenega startnega mesta več, da bi lahko zaletišče skrajšali! Trener (Ewald Roscher, op. p.) me je svaril, naj nikar ne kritiziram, da me ne bi razglasili za slabega poraženca. Kot že v Planici in Oberstdorfu sem bil pred enako dilemo predolgih poletov in padcev tudi na SP 1977 v Vikersundu. S ciljnim letenjem in zaviranjem v zraku sem vendarle drugič postal svetovni prvak.

Kako ste pozneje, ko ste morali zaradi poškodbe kolena predčasno skleniti športno pot, doživljali buren razvoj smučarskih skokov in poletov, ki so ga sprožili Avstrijci z novimi dresi na novoletni turneji 1974/75?

V pozni jeseni leta 1974 so mi operirali strgane vezi gležnja in po ponesrečeni sezoni sem moral na še en poseg na istem gležnju. A prav 1974. sem se začel intenzivno ukvarjati z razvojem tekmovalne opreme. Zaradi operacij in intenzivne rehabilitacije žal nisem zmogel nobenega plodnega razvojnega dela več. Vendar sem se 1977. spet intenzivno lotil razvoja in testiranja materiala. Tedaj smo imeli Švicarji najboljši material in v tej zimi sem osvojil kar 13 mednarodnih zmag.

Najbrž je tudi vam težko, da so smučarski skoki v vaši drugi domovini Švedski skoraj izumrli? Ali je kaj možnosti, da bi posodobljene skakalnice za SP 2015 v Falunu spet oživile skoke na Švedskem?

Ja, žal je tako! Vse predolgo se vleče, odkar niso skoki zdrsnili na tako nizko raven, da je zanimanje zanje kljub Janu Boklövu in njegovi škarjasti tehniki (oz. slogu V, op. p.) tako rekoč ugasnilo. Uspešen nastop švedskih skakalcev na SP v Falunu bi bil čudež, a seveda ga ni moglo biti. Vendar sta zdaj na voljo vsaj sodobni skakalnici s certifikatom FIS, kar vzbuja drobne upe, da bi Švedska nekoč vnovič lahko postala skakalna nacija.

Bi morda spregovorili še nekaj besed o aktualnem mednarodnem dogajanju v smučarskih skokih?

Z novimi sodobnimi profili skakalnic in nastavljivimi skakalnimi vezmi, ki povezujejo čevlja oziroma nogi s skakalnimi smučmi, so skoki postali mnogo bolj varni, pravični in privlačni za gledalce, kot so bili v 70. in 80. letih. Prevelika površina smuči in za zrak premalo prepustni skakalni dresi so glavni vzrok, zakaj že minimalne vetrovne spremembe tako zelo vplivajo na daljave skokov. Zato so bila nujna tako zapletena pravila o opremi, vetrni izravnavi itn.