Skakalcem so ploskali samo vojaki

SOČI – Rus s kanadskim potnim listom in izkušnjami z olimpijskih iger v Vancouvru, kjer so ga promovirali kot šefa nordijskega centra, Nikolaj Petrov, je bil leta 2010 v Sloveniji. Natančneje, marca je prišel v Planico. Preden se je prireditev v poletih začela odvijati, je vsakodnevno gledal pod prste našim planičarjem in naslednje leto novembra vodji letalnice Iztoku Pergarcu - Iču poslal potrdilo rezervacije za polet v Rusijo. »Fasciniralo ga je naše delo v Planici, še bolj zadovoljen je bil, ko je spoznal moje pavšalno znanje ruščine, ki sem se je naučil, ko sem delal v Volgogradu pred dolgimi leti. Dogovarjala sva se, da bom pred olimpijado vodil par seminarjev za delavce na skakalnicah v Sočiji, nakar me je poklical novembra 2011 in prosil, naj pridem pomagat. Praktično, ne le teoretično.«

Na gradbišču so nastali veliki problemi, saj se izvajalci niso držali niti osnovnih rokov, pa še kar je bilo narejeno, ni bilo opravljeno, kot je treba. Stanje na skakalnicah je bilo katastrofalno, tudi pomožni objekti so bili zgrajeni manj kot do polovice, februarja lani pa bi morali biti odprtje in rusko nacionalno prvenstvo. Vsi tuji strokovnjaki, ki so že delali v Rusiji, so dvignili roke nad skakalnicami. »Ostal sem sam, a nisem obupal. Podrobno sem se pogovoril z vsemi izvajalci. Ko so začeli delati, kot je treba, je bilo na gradbišču 1500 ljudi dan in noč.« Končno je bil 12. februarja opravljen prvi skok in Pergarec pove: »Pri Rusih hoče vsak, ki ima vsaj malo besede, komandirati pri stvareh, o katerih nima pojma. Dobil sem taka pooblastila, da sem jih lahko zaviral. Tako se ni zgodilo, da je bila vsakih pet minut druga komanda. Večkrat sem zagrozil z odhodom, da sem dosegel potrebno.«

Edini gost v hotelu

Patentirano ruske prigode se mu niso dogajale samo na gradbišču. Živel je v različnih hotelih v Krasnaji Poljani, kjer je nordijski center, in zgodilo se je, da je bil celo edini gost ob receptorju. Ko je zmanjkalo elektrike, mu je ta dal na razpolago celo skladišče sveč. S tem sicer ni mogel napolniti baterij prenosnika in mobilnika, a do sobe je našel pot. Blata je bilo na gradbišču do kolen. Ko je začelo zamrzovati, so vsak dan z velikimi tovornjaki vozili pesek in ga razprostrli po okolici objektov, a se je ob prvi otoplitvi pogreznil v blato. Po februarskih tekmah je odšel domov, a junija je moral spet v Rusijo, saj je bil na programu poletni skakalni Grand Prix. Šele ko je pristal v Rusiji, se je na skakalnicah začelo delati. Plastično doskočišče so položili na skakalnico K-125, pod njegovim vodstvom so pokrili tudi večji del manjše olimpijske skakalnice K-95, a je tam zaradi napačnih izračunov za prvih trideset metrov hrbtišča zmanjkalo plastike. Rusi so rešili težavo! Umetno travo so navijačili na doskočišče brez plastike in vse je bilo zeleno.

Uzbek1 in Uzbek2

Pergarca je bilo že poleti strah, kaj bo z napovedanimi tekmami za svetovni pokal v skokih decembra 2012. »Soči z okolico leži v subtropskem pasu in olimpijski skakalnici sta prvi na svetu v tem pasu. Temperature so lahko decembra tudi 20 stopinj Celzija, zato smo marca lani pripravili skladišče snega za potrebe decembrskih tekem. Bilo je pa tako, da se je 12.000 kubičnih metrov snega prekrilo z lesnimi sekanci in potem s paropropustnim filcem. Skladišče je bilo dolgo sto metrov, na sredini visoko sedem metrov. Poleti je bilo čez 40 stopinj, a se je ohranila tretjina snega. Zaradi izbire napačnih sekancev je bilo za sneg pretoplo pa še umazal se je zaradi cedenja smole iz sekancev. Občutki, ko smo ga odkrili, niso bili najboljši,« pravi Ič, ki je stalno moledoval nadrejene Ruse, da bi v Soči pripeljal svoje fante iz Planice: »Mene bi razbremenili, pa še učili bi domačine, kako je treba delati. Končno so mi dovolili, da za potrebe svetovnega pokala, kjer se res niso hoteli blamirati, pripeljem s seboj pet planičarjev in še voznika teptalnega stroja.« Na pot so šli Tomaž Koblar, ki nadaljuje tradicijo Koblarjev kot planičarjev po očetu Francu in je v Sočiju prevzel vlogo vodje doskočišča, za njegovo desno roko so namesto zbeganega domačina zaradi večje učinkovitosti namestili Martina Pavlovčiča, Emir Dizdarević - Muso, prvi planiški musliman, ki na odprtju vedno vozi ameriško zastavo brez posledic in kompliciranja z ameriške ambasade, je prevzel delo vodje teptačev. Med njimi sta doskočišče teptala Jernej Klinar - Gumi in Igor Maher, po radijskih zvezah se ju je prijelo poimenovanje Uzbek1 in Uzbek2. Kot ratrakist je delo opravljal Anton Odar - Frč iz Bohinja, zagotovo so ga v Soči vzeli zato, ker ima kot domačin iz bohinjskega konca že po naravi močne živce in je lahko prenašal ukaze Rusov brez posledic za lastno in njihovo zdravje.

V toplem dežju

Tekmi na mali skakalnici za svetovni pokal sta bili izpeljani v nenavadnih razmerah, saj je bilo čez dan 22 stopinj, zvečer, ko so se poganjali čez šanco, je pri 12 stopinjah padal topel dež. Takšnih norih razmer za smučarske skoke planičarji niso doživeli niti v svoji Planici. Mimogrede, na tekmi je bilo sto petdeset gledalcev. Vsi so bili vojaki in so morali po ukazu stati kot kulisa za televizijske kamere.

Pergarec se je za silvestrovo vrnil v domovino, a je moral takoj nazaj v Soči zaradi tekem nordijske kombinacije svetovnega pokala, ki so edini predolimpijski test za to disciplino. Ič je že v Rusiji, za njim potuje ista ekipa planičarjev kot decembra. Slišati je, da bi Rusi radi na olimpijskih skokih angažirali celo dvajset planičarjev, kar je svojevrstno priznanje velikega slovanskega brata Sloveniji.