Metalka kopja, 35-letna Martina Ratej, se je s svetovnega prvenstva v Londonu vrnila brez kolajne, o kateri je razmišljala na glas. Vnovič je zablestela v kvalifikacijah, ko je bila druga, v finalu pa se je poslovila že po treh metih ter pristala na 9. mestu. Pričakovala je več, tudi v roki je imela še nekaj metrov, ki bi jo približali celo tako želenemu odličju. Zato ostaja pri dveh kolajnah s sredozemskih iger – leta 2013 je bila zlata, štiri leta prej bronasta. Ne bo odnehala, tako pravi.
Ob vrnitvi s svetovnega prvenstva v Londonu vas je na ljubljanskem letališču pričakal avtobus navijačev, ki vas očitno cenijo in spoštujejo.
Malce sem pričakovala, da bodo prišli na letališče. Nisem si pa mislila, da jih bo za cel avtobus! Vedno so navijali zame, veliko jim pomeni, da tekmujem v svetovni eliti. Takega sprejema sem vesela.
O čem ste razmišljali na poti v Ljubljano?
Da sem zapravila še eno priložnost.
Ste po tekmi kaj spali?
Ne, skoraj nič.
Kdo je kriv za neuspeh?
Sama.
Zakaj?
Ko sem analizirala nastop v finalu, sem opazila, da se je nekaj zgodilo že pri ogrevanju na tekmovališču. Ne vem še, kaj. Pa tudi tehnika ni bila prava.
Kaj na to poreče vaš trener Lovro Umek?
Tekma je za nama. Ni kaj popraviti. V Londonu sva že postavila temelje za novo sezono ter določila cilj.
Ki so?
Želim ostati zdrava, na evropskem prvenstvu pa osvojiti kolajno!
Vaši prijatelji pravijo, da ste letos povsem druga Martina, da poplesujete na tekmovališču, kažete čustva.
Ne vem, ali je za vse kriva menjava trenerja. Je pa dejstvo, da sem po dveh letih spet v finalu velikega tekmovanja. To ni majhna stvar!
Po zadnjem metu v finalu ste morali čakati konkurenco in upati, da vas nihče ne prehiti, da bi kot 8. dobili še tri dodatne mete za superfinale. Pa se ni izšlo, Kitajka Shiying Liu vas je izrinila.
Do zadnjega sem upala, da se bo izšlo.
Se je pa izkazalo, da bi s kvalifikacijsko daljavo (65,64) imeli bron!
Pričakovala sem, da bo za medalje treba vreči dlje. Po koncu pa je bilo jasno, da je bila medalja dosegljiva tudi zame. Zato mi ni bilo prijetno.
Ste mojstrica kvalifikacij.
V resnici so bile tudi tokrat kvalifikacije osrednji cilj, na to smo se pripravljali. Vedeli smo, da ne bo lahko, konkurenca je bila močna.
Je bil mogoče prevelik poudarek na teh kvalifikacijah in vas je uspeh podzavestno zadovoljil?
Morda res. Enkrat mi bodo tudi te izkušnje prav prišle. Kvalifikacije so pokazale, da bi lahko dosegla več. A so rezultati med sezono kazali na finale. Po dobrem nastopu v kvalifikacijah so zrasli apetiti. A z enim metom ne moreš rešiti sezone. Ni pa tako lahko dva dni za tem ponoviti identično dober met. Nalijmo si čistega vina in bodimo realni. Met okoli 61 metrov ni dober dosežek. Če bi bilo 65, bi bilo super.
Ste spremljali tekmo do konca ali ste šli v hotel?
Ostala sem na stadionu, ker sem morala na dopinško kontrolo, kjer sem videla razplet. Je pa dopinški test trajal dlje kot tekma.
Ste razmišljali o sodelovanju s kakšnim psihologom?
Če si dober, si dober. Z novim trenerjem sva začela sodelovanje, bilo je bolj tipanje. Zdaj prihaja nova sezona, v katero greva še odločneje!
Pa imate v Sloveniji dovolj dobre razmere?
Za slovenske razmere so super. A ne tekmujem s slovensko konkurenco, ampak s tujino, ki premore boljše razmere, več financ. S tem se borimo mi za medalje!
Kdo vam torej pomaga, da pridete skozi in dostojno živite?
Podjetje Tajfun, moj klub Kladivar, Atletska zveza Slovenije, poleg tega sem zaposlena v policiji.
Vas Iztok Špan, lastnik podjetja Tajfun, kdaj pokliče?
Pred finalom v Londonu mi je poslal SMS z dobrimi željami. Sicer pa mi Tajfun stoji ob strani že vrsto let.
Za vas pa doma navijata tudi sinova.
Vedno spremljata moje nastope, moj svet se vrti okoli njiju.
Se slišite z otrokoma tudi med velikimi tekmami?
Po navadi zvečer, dan pred nastopom. Tudi tokrat je bilo tako. Poklicala sta me in me vprašala, kako se počutim. Sta moja velika navijača, ki verjameta, da bo mama prišla do kolajne.
Zdaj bo nekaj več časa za njiju.
Nekaj dni bomo izkoristili in šli na kopanje, potem ju čaka že šola, stara sta 13 in 15 let. Pridna sta, tudi okoli hiše pokosita in uredita.
Mama pa bo šla na tekme.
Sezone še ni konec. Nastopila bom na finalu diamantne lige, morda tudi na mitingu v Zagrebu.
Potem se boste vrnili med svoje. V kraj Suhadol pri Slovenskih Konjicah.
To okolje mi daje novih moči, sem med ljudmi, ki me vzpodbujajo. Pred velikimi tekmami se vse umiri, po nastopih pa so navijači spet z mano.