Po Cvetu Pavčiču smo doživeli novo učno uro športne in splošne zgodovine. Pa tudi iz etike, psihologije, filozofije..., skratka, Viktor Krevsel nam je razgrnil marsikaj zanimivega in tudi osebnostno mnenjsko odločnega. Odbojkarska legenda kot igralec, trener, pedagog, publicist, predavatelj je bil od leta 1973 pa do upokojitve zaposlen na katedri za odbojko poznejše fakultete za šport. »Zaradi dobljene zadeve na Sodišču združenega dela, nanj sem se obrnil, ker sem za dvakratno obveznost namreč dobil le 60-odstotno plačo, pa sem na fakulteti dobil strašne sovražnike in me je ob prvi priložnosti po hitrem postopku upokojila. Z obrazložitvijo, da mladim jemljem delo. A ustvarjalni kader je treba zaščititi,« Krevsel zna povedati o tej zgodbi. A drugi so njegovo strokovno znanje bolj cenili; med letoma 1975 in 1979 je bil trener jugoslovanske moške reprezentance, na evropskem prvenstvu leta 1975 v Beogradu mu jo je uspelo pripeljati do prve medalje na velikih tekmovanjih, do odličja bronastega leska. Istega leta je Jugoslavija segla tudi do zlata na Sredozemskih igrah. Dve leti je bil selektor španske izbrane vrste, z njo ima sredozemsko zlato iz leta 1987, med letoma 1990 in 1996 pa je bil selektor slovenske reprezentance. Bloudkova nagrada za življenjsko delo leta 1996 je premila obrazložitev storjenega opusa. To ni življenjsko delo, je legendarno. »Slovence pri podeljevanju državnih nagrad, kot je prav ta Bloudkova nagrada, sploh ne zanima, v kakšni konkurenci je bila osvojena. Samo da so stopničke, pa če so nastopile tri države ali pa 220. Odbojka jih ima 221,« je Viki malce tudi v šali že nakazal, da si bomo po dobro uro dolgem pogovoru z njim občutno razširili obzorja.
Za uspešno opravljeni (odbojkarski) posel je treba imeti načrten sistem delovanja. Rojeni Ljubljančan, zdaj živeč na Jesenicah, se zato vrne na EP leta 1975 in jugoslovanski bronasti podvig. No, selektor takratne izbrane vrste je bil Lazar Grozdanović, trener pa Viktor Krevsel. »Ta medalja je postavila model, spravila sva ga skupaj z Grozdanovićem, po katerem so jugoslovanske in poznejše reprezentance na velikih tekmovanjih osvojile trideset odličij. Med njimi zlato na olimpijskih igrah v Sydneyju. Če želite, tudi španska zlata kolajna na Sredozemskih igrah je takšna. A zanimivo, da mi odličja iz leta 1975 kot profesorju na fakulteti niso priznali,« je pojasnil Viktor Krevsel.
Papirnati šport
Seveda ne gre niti mimo Vikijevih Jesenic. Nekoč so bile športni raj, danes se v tem rajskem vrtu ne najde več zrelega športnega paradiž(nik)a. »Šport na Jesenicah je zdaj brez korenin, saj smo jih posekali. Alpski smučar Ciril Praček je še pri 80. letih starosti znanje in izkušnje prenašal na mlade, denimo na Alenko Dovžan in Jureta Koširja. Navdušil jih je s prepričanjem, da se splača prenašati dolgotrajne napore in stres. No, Dovžanova in Košir sta na olimpijskih igrah v Lillehammerju osvojila kolajni, takrat prvi za Slovenijo. Dandanašnji pa ne čutijo več odgovornosti, da bi znanje prenašali na druge. Za Slovenijo je to nevarno, kar naenkrat bodo naše državne reprezentance vodili tujci, ti pa ne poznajo naših vrednot in mentalitete. Redke so tudi športne panoge, kjer je trener še domačin. Pri športu pa me zanimajo vrline, pri proučevanju olimpijcev s tega konca Slovenije sem ugotovil, da so te povsem enake kot pri Aristotelu. Torej antične, ni športa brez poguma, hladnokrvnosti, dobrote, lojalnosti, slednjo je pri slovenski individualistični filozofiji denimo zelo težko doseči. A tudi to se da, ko naprimer igralci živijo v nekem reprezentančnem ambientu, ko si drug drugemu pomagajo, ko obstaja kolektivni duh. V svetu so športne usmeritve etika, vzgoja in karakter, brez slednjega se ne da doseči ničesar,« je odbojkarska legenda odlično povlekel vzporednico z antično Grčijo.
Ker je Viktor Krevsel na široko splošno in športno izobražen, kritik ni prihranil niti za fakultativno raven. »Predavatelji so nekoč imeli še moč in kader učili za pravi šport, ne tistega papirnatega. Zdaj pa so si izmislili kineziološko znanost, imajo trideset kateder, na vsaki pet papirnatih doktorjev, nihče pa si ne upa prevzeti odgovornosti vodenja reprezentance. Univerza je izvirni greh, tam se izobražuje, ne pa vzgaja. Kaj ti pomaga diploma, če pa nisi osebnost. Takšna, da bi držal besedo, ali da bi ti kdo zaupal,« je omenil. Pa še pri nečem ima Viki popolnoma prav, športni birokrati so se že preveč razpasli. »Danes si različni različno razlagajo svojo pomembnost. So papirnati pisuni v pisarnah, kot uradniki sicer dobro delajo, a večina je takšnih, da jih zanima le to, kako visoko plačo bodo dobili. Morali pa bi ekspertno delati za odbore, kjer se ureja status tistih, ki tvegajo svoje življenje, denimo tako kot Peter Prevc. Za takšne primere pri nas ni poskrbljeno. Denimo v zakon o športu bodo vnesli vse tisto, s čimer si bodo birokrati na zavodih in institutih zagotovili plače, na pokojnine zaslužnih športnikov pa bodo pozabili.«
Zeleno-bela vdaja
Seveda je treba sistemsko pokukati tudi v slovensko odbojkarsko sedanjost. »Slovenija leta 2015 srebrnega odličja na evropskem prvenstvu ni osvojila zaradi tega, ker je bil Andrea Giani tri mesece skupaj z reprezentanco, temveč zaradi tega, ker je v ozadju sistem. Je perfekten, a je deloval v tajnosti, megli, ker odbojka ni bila prioriteta. Delali smo v ilegali, denimo z najboljšimi pionirji v Sloveniji, ti so pozneje postali kadeti in mladinci, na koncu še člani. Tine Urnaut, Mitja Gasparini, Klemen Čebulj, vsi ti so šli, tako kot rokometaši in košarkarji, skozi omenjene reprezentance,« pove legenda. »Odbojkarji imajo izredno prefinjen tajming in občutek, telesno so izredno pripravljeni, v napadu so atleti, v obrambi pa akrobati. Ker je to ekipni šport je zelo pomembna skupinska dinamika, o njej Slovenci še nismo tako razčistili pojmov, kot denimo Srbi in Hrvati. To je šola socialnega učenja, meni je denimo v reprezentanci iz leta 1975 uspelo združiti Srbe, Hrvate, muslimana, Bošnjaka, Črnogorca, vedel sem, da imajo Balkanci talent za klapo. V jugoslovanski reprezentanci sem denimo vodil tudi zdajšnjega predsednika evropske odbojkarske zveze in podpredsednika svetovne Aleksandra Boričića, ta je bil v izbrani vrsti drugi podajalec. Da lahko premagaš nasprotnika, je treba poznati njegove vrednote. Upoštevaje šolsko, rekreativno, tekmovalno in reprezentančno raven, sem v svojem življenju vodil več kot sto ekip, a povsod je bilo treba rešiti tri stvari: cilje, simbole in skrivnosti,« smo Vikija še naprej poslušali z odprtimi usti. Še bolj smo jih odprli ob analizi psihološkega odziva človeškega uma, ki je sledila. »Pa poglejmo položaj. Slovenski rokometaši, denimo, igrajo v zelenih dresih, a to ni nacionalna barva. Simbol je državna zastava, torej bela, modra in rdeča barva. Odbojkarji so v zeleni barvi dresov sicer izgubili le eno tekmo. Ko pa so na evropskem prvenstvu eno dobili v modrih, pa sem celo zavpil: 'Bravo azzurri!' S tem sem pridobil selektorja Andreo Gianija, osebno se mi je prišel zahvaliti, njegovi igralci pa so vse tekme do konca nato odigrali v modri barvi. Pa tudi on jo je nosil. Zelena ima namreč zelo različne pomene, denimo psiholog in teolog Anton Trstenjak, bil je najboljši psiholog za barve, je za rdečo ugotovil, da pomeni ljubezen in preživetje, a se je, zanimivo, izogibamo. Zelena pomeni mir, torej pomiritev, če dodaš še belo, pa to simbolizira vdajo. Odbojkarska zveza Slovenije pač zahteva zelene drese, a kot slovenski selektor sem nosil rdečo kravato, modri suknjič in belo srajco. Reprezentantom pa sem dejal: 'Glejte me.' Zakaj sem to rekel? Zaradi tega, ker so Koroška, Primorska, Gorenjska in Dolenjska rdeče, v reprezentanci pa imamo zelene drese. Torej, ne moreš se poistovetiti. Na odbojkarski zvezi sem dosegel vsaj to, da igralci večinoma nastopajo v modri opravi dresov, tako da je prisotna vsaj ena barva z državne zastave,« je Viki podčrtal svoje videnje stvari. Za konec pa še pika na i o že nekdanjem selektorju Andrei Gianiju, njegovi vlogi pri preporodu državne vrste in kdo naj bi bil njegov naslednik. »Andrea Giani je bil v svoji karieri igralsko tam, kjer naši odbojkarji še niso bili. Večkratni svetovni in evropski prvak, zato je moje mnenje zelo preprosto. Komu boš zaupal, da te pelje na Triglav? Tistemu, ki je že bil gori, ali tistemu, ki je bil vse življenje v pisarni? Giani me tudi zelo spoštuje, saj sem kot španski trener vzgojil Rafaela Pascuala, ta je bil deset let najboljši igralec v italijanski ligi, bil pa je tudi Gianijev idol. Po odhodu Andree Gianija pa glede naslednjega selektorja menim, da bi bil najbolj naraven prehod in tudi najmanj boleč tisti, da bi bil novi selektor dozdajšnji Gianijev pomočnik Samo Miklavc. Bil je državni reprezentant, ve tudi za vse Gianijeve prijeme. Zelo čudno bi namreč bilo, če bi zdaj za selektorja pripeljali denimo Bolgara,« je 81-letni Viki Krevsel še enkrat potrdil, da ima o vsaki stvari jasno in trdno oblikovano mnenje.
Pozabljeni heroji Viki Krevsel je kot Jeseničan kot iz rokava stresal športne zgodbe iz svojega kraja. »Železarna je bila nekoč glavna pokroviteljica, podpiralo se je šestdeset različnih športov. Najboljši so bili hokejisti, plačo so dobivali na roke, po kakšni pomembni zmagi so v evforiji počastili denimo tudi z večerjami, cela omizja. Za pokojnino pa je šel minimalen znesek in dogodilo se je, da so na koncu nekdanji hokejski heroji šli v dom za upokojence, ker pa ga niso mogli plačevati, so jim zapečatili stanovanja in hiše. Ni dobro, da ne poskrbimo za svoje junake, a ne zaradi starih, temveč mladih. Zato ker vidijo, kakšna bo njihova usoda. Razdajali se bodo za domovino, od tega pa ničesar imeli,« je Viki omenil trpko življenjsko zgodbo. |