Ko pred vami stoji najstarejši slovenski olimpijec, gredo tudi besede Srečka Katanca v zapeček. Ne kapo dol, kar klobuk je treba sneti pred Markom Račičem. Ta je 25. aprila praznoval 95. rojstni dan, olimpijski duh pa je ujel na igrah leta 1948 v Londonu. Atletika je njegova športna kraljica življenja, dolgoletne izkušnje in prigode pa iz njega v besedah kar hitijo na papir za sočno športno pripoved. Pa denimo začnimo v časih, ko so bili ti kraji še kraljevina, Slovenija pa Dravska banovina. Marko Račič je moral takrat namreč teči kar ilegalno.
»Na učiteljišču, tam sem hodil v šolo, smo imeli prepoved, da bi bili člani športnih klubov. Le v Sokolu smo lahko bili. Z enajstimi leti sem tam, pri viškem Sokolu, začel telovaditi, nekoč pa sem dobro odtekel 100 metrov. Uspel mi je čas 12 sekund, to je bilo objavljeno v časopisu Sokolske novice, zato so me začeli nagovarjati, naj se vpišem v Športno društvo Ilirija. Ravno na moj rojstni dan, 25. aprila 1937, sem za Ilirijo prvič uradno tekel. Zmagal sem, potem sem začel hoditi na tekmovanja. V šoli pa je bilo to prepovedano, moral sem spremeniti priimek, da me ne bi prepoznali. Nastopal sem pod psevdonimom Čičar, kar je moj priimek, prebran nazaj. Poleti v šoli niso bili tako pazljivi in sem se pojavljal tudi pod priimkom Račič,« je bila legenda že za uvod kot odkrivanje leksikona.
»Učiteljiščniki smo imeli še to smolo, da smo morali biti v nedeljo pri šolski maši. Ravno ob nedeljah pa sem imel tekmovanja. Moral sem se znajti, da me ne dobijo, da nisem bil pri maši. Prijavljeni smo bili pri župniku viške cerkve. Ravno na velikonočne praznike bi moral biti v cerkvi pri spovedi, a sem imel istočasno, ob treh, trening. Moj avstrijski trener Otto Klein je bil strog, menil sem, če bil malce zamudil, mi bo morda še pogledal skozi prste. K spovedi sem prišel dosti prej, dobili smo listek, ki si ga moral vreči v spovednico. Ker župnika ni bilo, sem listek odvrgel tja in šel na trening. Nato smo imeli verouk, na dan pa je prišlo, da se eden od nas sploh ni spovedal, ampak je listek le vrgel v spovednico in šel. Ko so ugotovili, kdo je to, mi je bilo malce nerodno, da me zaslišujejo pred vsemi. Opravičeval sem se, da sem imel nujni opravek, nisem pa smel reči, da sem šel na trening, ker je bilo to prepovedano. Za kazen so mi znižali oceno za verouk, vsi smo imeli bolj ali manj petice, znižana mi je bila na štiri. Tako je bilo to, ko sta si bila šport in vera v nasprotju,« je z anekdoto začel kleni sprinter.
Prvak v blatu
Marko Račič je bil štirikrat jugoslovanski prvak; trikrat na 200 m, enkrat na 100. Sedemkrat je bil državni prvak v štafetah, tako 4 x 100 kot 4 x 400. Štirikrat je osvojil naslov podprvaka; enkrat na dvesto, trikratno na štiristo metrov. Bil je prvi jugoslovanski rekorder po vojni, leta 1946 je na 200 m odsprintal čas 22,4. Poleg olimpijske britanske prestolnice ima v svojih letopisih vpisana tudi nastopa na evropskih prvenstvih leta 1946 v Oslu in 1950. v Bruslju, bil pa je tudi na sploh krstnih sredozemskih igrah leta 1951 v egiptovski Aleksandriji. Seveda mu športnih anekdot ne primanjkuje. Leta 1948 je bilo denimo državno atletsko prvenstvo v Zagrebu, Račič pa je, ker je bil na služenju vojaškega roka, tekel za beograjski Partizan. »Ko je bil na sporedu sprint na 100 m, je bilo strašno neurje, steza je bila kot njiva, takrat smo imeli namreč steze iz ugaskov. Sprinteric se je prijelo polno blata. No, napovedovalec v Zagrebu je bil ravno znameniti Mladen Delić. Spustili smo se po stezi in v cilj sem pritekel prvi, pa sploh nisem bil med favoriti za zmago. Rešila me je steza, ker sem bil najlažji, sem se vanjo najmanj zakopal. Tako sem bil prvi na sto, na dvesto ter s štafeto 4 x 100. Na 400 sem bil za desetinko sekunde drugi,« se zagrebške prigode spominja takrat najhitrejši Slovenec.
»Statistične atletske zadeve me okupirajo, to je moj hobi, in pri njih sem bil vedno pedanten. Sicer pa se nikoli ne dolgočasim, televizijo prižgem šele zvečer, da si pogledam kakšen šport. Bolj ali manj me zanimajo vsi. Ljudje me sprašujejo, kako se rekreiram, a pravim, da praktično nič. Zdaj sem za tri leta dobil tudi podaljšano vozniško dovoljenje. Pri teh letih,« je Marko Račič pripomnil v smehu. »Prehranjujem se normalno, nimam nobenih diet. Živim normalno, to me drži pokonci. Veliko pa je tudi na tem, da imam prave gene. Moj oče je bil star čez 93 let, brat, ki je predlanskim umrl, čez 90. Ena od mojih sestra tudi čez 90, druga bo drugo leto 90. Že po našem družinskem deblu smo torej nagnjeni k dolgim letom,« je zanimivo sklenil legendarni 95-letnik, rojen v Adlešičih pri Črnomlju. |
Jugoslovansko vodstvo je ocenilo, da londonska olimpijska nastopa na 100 in 200 m ne prideta v poštev, kajti tam so bili nepremagljivi temnopolti atleti. Račič je na 400 m prvi krog prešel kot drugi v svoji skupini, izpadel pa v četrtfinalu; po rezultatu je bil na 22. mestu. Zato pa iz Markovega rokava še ena zanimivost s starocelinskih prvenstev. »V Oslu sem na 100 metrov dvakrat pobegnil in bil diskvalificiran, na 200 m pa sem bil v svoji skupini šesti. Glede diskvalifikacije: doma so starterji po pozivu na mesta hitro streljali, startal si že v strel, v Oslu pa je starter po znamenju na mesta in preden je ustrelil, dolgo čakal. Sem kar izletel in dobil opomin. Pri drugem startu sem se dvignil, a malce preveč na roke, in te niso zdržale. Z eno roko sem naredil prestop in diskvalificirali so me,« je 95-letnik statistično in spominsko v polni formi.
Marko Račič je bil po koncu športne poti trener pri beograjskem Partizanu, pomagal je pri prirejanju velikih tekmovanj, da vloge atletskega sodnika sploh ne omenjamo. Obogatil je atletsko publicistiko, tudi z avtobiografskim delom Na krilih atletike, pa še statistik piše v njegovem funkcionarskem opisu. Le za pokušino, ima shranjene vse svoje rezultate od leta 1937 do 1952. Zatorej so tu osebni rekordi: na 100 m 10,8, na 200 22,1, na 400 pa 49,0. Leta 1953 je bil poslan na specializacijo za teke na dolge proge na Švedsko, leta 1973 pa je bil za mesec dni povabljen v Kuvajt, da bi tam predaval o štafetah. »V Kuvajtu sem imel tudi to smolo, da sem menil, da bomo delali na odprtem. Bili so v službah in enourno predavanje sem imel šele ob petih. Ker pa je decembra že padla noč, na stadionu pa ni bilo osvetljave, smo morali v telovadnico. V ne veliki sem moral zarisati steze in jih poučevati. A splačalo se je, takoj nato so postavili rekord,« je dodal malce arabskega priokusa. No, vmes pa je bil med letoma 1960 in 1968 tudi zvezni selektor jugoslovanske ženske atletske reprezentance. »To je bilo obdobje Vere Nikolić, Olge Gere, prvih medalj za žensko kraljico športov,« je Račič spomnil tudi na slavno obdobje legendarne osemstometrašice iz Ćuprije.
Naporno kot hudič
Leta 1979 ga je priznani športni funkcionar Artur Takač poklical, če bi prišel pomagat pri organizaciji sredozemskih iger v Splitu. »Bilo je naporno kot hudič, zaradi previsokega pritiska in pretiranih skrbi sem pristal celo v bolnišnici. Zaklel sem se, da na velikih tekmovanjih nikoli več ne bom opravljal podobne stvari. A me je Takač spet nagovoril za zimske olimpijske igre v Sarajevu leta 1984. Tam sem bil vodja knjig rezultatov. Še isti dan, ko so se tekmovanja končala, je morala knjiga iziti. A takrat denimo ni bilo računalnikov. Ob koncu olimpijade pa bi morala luč sveta ugledati popolna knjiga z izidi. Dobil sem tri pomočnike, vsak dan smo delali po šestnajst ur. Vse smo tako dobro speljali, da so že na isti večer, ko je bila zaključna slovesnost, delili prvih petdeset primerkov knjige s prav vsemi rezultati,« je Marko Račič spomine osvežil tudi s športnimi spektakli v nekdanji skupni državi. Zvabili so ga tudi v Zagreb leta 1987, ko je imel ta univerzijado, knjige z rezultati po istem kopitu kot v Sarajevu pa je vodil tudi na evropskem atletskem prvenstvu v Splitu leta 1990.
V Sloveniji pa je Marko Račič vodil balkanske atletske igre leta 1986 in leta 1997 evropsko mladinsko prvenstvo. Seveda zato ne preseneča, da je prejel številna priznanja. Bloudkovo in Rožančevo nagrado, Mednarodni olimpijski komite mu je namenil priznanje šport in promocija olimpizma, Evropska atletska zveza pa kot prvemu v Sloveniji zlati značko in diplomo. »Na nedavnem kongresu so me predstavili Sebastianu Coeju, nato me je ta kot še živo čudo iz leta 1948 seznanil še s svojimi prijatelji. S Sergejem Bubko sem se letos videl kar trikrat. Z menoj je kanil govoriti po angleško, pa sem mu odvrnil, da znam rusko. Potem me je debelo gledal, a v Beogradu smo se na fakulteti za šport in telesno vzgojo učili ruščino,« se je smejalo najstarejšemu slovenskemu olimpijcu Marku Račiču.