Deskar na snegu Žan Košir, zagotovo eden naših najuspešnejših športnikov, a ne zgolj v zimskih športih, je bolj znan po tem, da si nalaga tako kazni za neuspehe kot nagrade za uspehe. Fant, ki bo aprila dopolnil trideset let, je to rekel lani po olimpijskih igrah v Sočiju, na katerih je osvojil kar dve kolajni, srebrno v paralelnem slalomu in bronasto v paralelnem veleslalomu.
Ne mara povprečnosti
Medtem ko so se ljudje okrog njega utapljali v navdušenju, navsezadnje je prvi in do zdaj edini prebivalec športno močnega Tržiča z olimpijskim odličjem, je, resda z velikim olajšanjem, razmišljal in analiziral, kje za vraga je naredil usodno napako, zaradi katere ni bil najboljši.
Tak je, človek, ki išče in zahteva popolnost, pri sebi in pri drugih. To je bil eden od glavnih razlogov, zakaj se je prav v olimpijski sezoni odločil, da kariero nadaljuje sam, brez ljudi v reprezentanci in okrog nje, ki so ga prej ovirali kot spodbujali. »Ko sem hotel kaj več, sem bil težak in čuden. Preprosto so me zavrnili, ker so hoteli, da se prilagodim njim.« Žan Košir pač ne mara povprečnosti in zgolj solidnih rezultatov, ampak sistem, pravzaprav ljudje v njem, mu pri tem ni bil nikoli posebej v pomoč.
Izpolnil je načrt
Ambicij ni nikoli skrival, prav tako ni tajil kriz, v katerih se je znašel v karieri. Sestavni del tako napornega športa, kot je deskanje na snegu, so tudi bolečine in poškodbe. Na prve se navadiš, z drugimi se je treba spopasti sistematično, je ugotovil. Prav zaradi težav, zlasti s hrbtom, je po neuspešnih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 že razmišljal o slovesu. Na srečo si je premislil ter spremenil tako kondicijske treninge kot tehniko deskanja. Vzemi stvari v svoje roke in delaj tako, kot si prepričan, da je prav zate, je postalo njegovo vodilo, in po približno petnajstih letih trdega treninga je res prišel čas za zmage. Tudi za olimpijski kolajni.
Pred letošnjo sezono obeti sicer niso bili najboljši, zaradi pomanjkanja snega je imel Žan v nogah bolj malo treninga, vendar so bili njegovi dvomi neupravičeni. Letos mu gre zares odlično, po kolajni na svetovnem prvenstvu si je minuli konec tedna na Japonskem, ko je v dveh dneh zmagal dvakrat, v paralelnem slalomu in veleslalomu, že zagotovil zmago v skupnem seštevku. Za nas sanjski dosežki, seveda, za Žana, čeprav je presrečen, da se razumemo, pa predvsem izpolnitev skrbno premišljenega načrta, ki sega vse tja do olimpijskih iger leta 2018.
Športni egoizem je nuja
Zaradi izjemnih rezultatov, in to je zanj res veliko olajšanje, bo dovolj sponzorskega denarja za dobre priprave, a tudi ljudi, ki jim brezpogojno zaupa. Za tiste, ki razumejo in prenesejo, da je velikokrat zelo nepopustljiv in natančen. Kar je značilnost vseh športnikov, ki se odločijo, da si bodo vse breme in odgovornost za svojo kariero naložili na lastna ramena. Z nami je včasih res težko delati, pravi Žan Košir, ampak »brez egoizma bi bili vsi le povprečni«. Športni egoizem pa, tudi pri Žanu Koširju je tako, pri pravih šampionih nima veliko skupnega s tistim na osebni ravni. Zasebno je precej sramežljiv in hitro v zadregi, o svojih občutjih raje piše kot govori in zelo je navezan na svojo družino. Mama Tanja in oče Dušan sta bila športnika, natančneje rokometaša, tri leta mlajši brat Črt je zaradi poškodb opustil smučarske skoke, petnajst let mlajši Urh je nogometaš. Povezani so, spodbujajo se in spoštujejo.
Žana imajo v njegovem Tržiču zelo radi, ima tudi zelo številen in glasen klub navijačev. Pomislil je, da bi zadnjo tekmo v sezoni namesto na progi preživel kar med njimi v cilju, kot gledalec, a tega seveda ne bo naredil. Predvsem zaradi spoštovanja do tekmecev, med katerimi ima velik ugled.
Med vsemi je prav Žan zadnja tri leta v najbolj konstantni formi, na to je ponosen, to mu, včasih sicer z malce stisnjenimi zobmi, priznajo tudi tekmeci. Američan z ruskim potnim listom, Vic Wild, dvakratni zmagovalec na olimpijski igrah v Sočiju, je njegov zagrizeni tekmec, a tudi prijatelj. Pred tekmami na Japonskem mu je veliko, iz srca in s ponosom, pomagal domači deskar Kentaro Jošioka. S tem, zakaj so v slovenskem deskarskem pogonu odnosi zgolj vzdržni, kot pravi, pa se niti noče niti nima časa ukvarjati. Ima povsem dovolj dela že s tem, da na snežni strmini še naprej išče svoj popolni zavoj.
