Oči športne javnosti so uprte v slovensko košarkarsko reprezentanco, ki se pripravlja na novo veliko tekmovanje. Večina ji ne obeta prav odmevnega uspeha, v njej je preprosto premalo vrhunsko pripravljenih in bojevitih fantov. Takšnih, kot je bil na primer Sani Bečirović, košarkar, ki bi glede na svoja leta, maja jih je dopolnil 34, še lahko igral na najvišji ravni. Nekaj ponudb je imel, vendar se je odločil, da neha aktivno igrati.
Novo poglavje
»Pot ostaja ista, le novo poglavje začenjam,« je med drugim povedal na srečanju z novinarji, na katero so ga prišli pozdravit in podpret številni nekdanji soigralci, ko je pojasnil, da na povabilo trenerske legende Saša Đorđevića odhaja v grški Panathinaikos. Ne kot igralec, temveč kot trener. Verjame, da se bo kljub razmeram v državi košarka igrala še naprej, na najvišji ravni, in srčno si želi biti del te zgodbe.
Vedno je govoril, da bo tudi on nekoč trener. Z Đorđevićem sta pravzaprav imela dogovor, da se bo prišel učit k njemu, ko bo se bo poslovil kot igralec. Da pa se bo tega lotil še tako mlad, si seveda ni mislil. Slutil pa mogoče že... Športna zgodba Sanija Bečirovića je namreč po eni strani zares tragična, po drugi pa navdihujoča.
Od juda h košarki
Zaradi očeta Memija, trenerja, je kot otrok veliko časa preživljal ob košarkarskem igrišču. Košarka mu je bila zato seveda blizu, precej logična izbira pravzaprav, čeprav se je pred dokončno odločitvijo nekaj časa resno ukvarjal z judom. Ampak žoga je bila privlačnejša, da so mu nekoč pri judu skoraj zlomili roko, mu pa tudi ni bilo preveč všeč.
Oče Memi je bil trd trener, pravi Sani, in kot mladenič tega ni vedno povsem razumel, a mu je bil pozneje za to neizmerno hvaležen. Sani je bil izjemen talent, domačo Bistrico je zapustil pri 16 letih in šel v Maribor, od tam v Pivovarno Laško, pred sezono 1999/2000 ga je Zmago Sagadin že zvabil v Olimpijo.
Za fanta iz Slovenske Bistrice, ki je leta 2000 z reprezentanco do 20 let, v kateri je igral tudi Boštjan Nachbar, osvojil naslov evropskih prvakov, so govorili, da je izjemen talent. Ga primerjali z Draženom Petrovićem, ki je bil vedno tudi Sanijev vzornik. Obetala se mu je izjemna kariera in po uspešnem igranju za Olimpijo leta 2001 jo je nadaljeval v Bologni. Toda kraj začetka njegove velike mednarodne kariere je bil pravzaprav začetek njenega konca.
Drugič shodil
Sani je namreč pri komaj dvajsetih letih zaradi prirojene napake ostal brez hrustanca v kolenih. Da fant najbrž sploh nikoli več ne bo hodil, vsaj normalno ne, so rekli po operaciji italijanski zdravniki. Da bo še kdaj igral košarko, ni nihče niti pomislil. Očeta Memija, tistega trdega očeta, ki sinu ni nikoli popuščal, je Sani takrat slišal jokati na bolnišničnem hodniku...
Udarec je bil hud za celotno družino Bečirović, Sani vedno znova pove, da je bilo to, da je takrat sploh shodil, njegova največja zmaga v življenju. A precej jih je potem vendarle slavil tudi še na košarkarskem igrišču. S podporo družine in prijateljev ter z noro vztrajnostjo se je Sani Bečirović vrnil na igrišča, pa ne le to, igral je še za velike klube, od Panathinaikosa, kamor se vrača, do Benettona, Lottomatice in CSKA, vmes znova tudi za Olimpijo in pomagal reprezentanci. Bolelo je telo, zelo, ampak pogosto je še bolj bolela duša. Niso bili namreč vsi ljudje in dogodki prijazni na tej poti, morda je bila najbolj grenka izkušnja, ko je očeta Memija na položaju selektorja reprezentance zamenjal Božidar Maljković in na Sanija ne le pozabil, temveč ga tudi označil za invalida.
Nikoli brez košarke
Iskanje pravega kluba je bilo zadnja leta za Sanija precejšnja mora. Posloviti se, ko si še tako željan igre, boja in zmag, je pač hudičevo težko. Odločitev za to je vendarle zorela, Sani pa je iskal pot, po kateri bo šel v prihodnje. Samo ena stvar je bila jasna – brez košarke nikoli in nikamor. Z očetom je šel v Iran. Ne v isti klub. Memiju se je kot trenerju tam godilo precej bolje kot Saniju, ampak dežela se mu je kljub slabim razmeram, v katerih je igral in živel, zarezala globoko v srce in dušo.
V Sloveniji se je sicer resno lotil svoje košarkarske šole, a je vajen športnega nomadstva, poti v neznano, tako kot vsa njegova družina, žena Simona, hčerka Samija in sin Kiam. Odločitev, da gre v Grčijo, torej v nasprotno smer od mnogih, ki od tam bežijo, kot se šali sam, tudi zato ni bila težka. Kakšni dve sekundi je potreboval, je rekel, da se je odločil. Đorđević je bil njegov trener že v Italiji, v Benettonu, in Sani pravi, da je Sašo znal vedno v igralcih vzbuditi željo po igri, veselje, kakršnega so čutili kot otroci. In to veselje želi Sani Bečirović, pa čeprav ne več kot igralec, bolečin je bilo zdaj zares že dovolj, občutiti vedno znova in znova.