Aljoša Žorga, danes mu je 69 let, je nedvomno legenda slovenske in jugoslovanske košarke. Igralec, ki se je okitil s tremi medaljami z velikih tekmovanj in bil leta 1970 pred nabito polno Halo Tivoli svetovni prvak, si takšen naziv upravičeno zasluži. Aljoša je danes v zasluženem pokoju. Privatni posel s tekstilom, ki ga je utiril pred več kot 20 leti, teče in prinaša cekine hčeri. Umirjeni in dobrodušni Žorga v prostih uricah rad zavije do Livade, kjer smo z njim pretresli preteklost. »Zdaj sem upokojenec. Imam svoje hobije, veliko kolesarim, tudi fotografiram. Pred pol leta sem se prijavil na facebook. Malce še pomagam pri družinskem podjetju,« začne pogovor nekdanji as plavih, ki je za Jugoslavijo zbral 80 nastopov, v igralnem kartonu pa je bilo zapisano, da je meril 201 centimeter.
Žorga prihaja iz Trnovega, predela Ljubljane, ki Rudnik povezuje s centrom. Njegovi predniki so bili daleč naokoli znani kot mali čolnarji, ki so po Ljubljanici prevažali tovor, tako je zapisano v trnovski kroniki. Po zgraditvi železniške proge so se zapisali železničarstvu, po očetovi liniji so celo vodili stavko v revolucionarnih Trbovljah. Oče Aleš je bil atlet, tekel je na 400 in 800 metrov, bil je tudi priznani doktor prava. Aljoševa mati Milena (rojena Prinčič) je bila profesorica glasbe. Tudi Aljoša je dve leti igral na klavir, potem še na klarinet. Z glasbo je zaslužil prvi denar. S prijatelji so imeli glasbeno skupino, ki pa jo je Aljoša zaradi šolskih in športnih obveznosti predčasno zapustil. Otroštvo je preživel ob dvorani Tivoli, kjer ni manjkalo igrišč. Košarko je začel igrati pri sedmih letih, sprva je bil član Ilirije, potem Olimpije, kjer je igral med letoma 1964 in 1977.
Kristančič
ga je opazil
»Olimpija je bila takrat statusni simbol. Vsi smo hoteli tja. Nekaj je pomenila,« spomni Žorga na slavne čase ljubljanskega kluba. Pomembno vlogo pri Aljoševi karieri je imel Boris Kristančič. Na igrišču ob rastoči dvorani je opazil mladega fantiča, ga povprašal po merah in ga napotil na trening mladincev. Žorga je redno in pozorno vpijal tudi nasvete, ki mu jih je Kristo delil. »Lige NBA in videev takrat ni bilo, bili so le nasveti,« potegne Žorga primerjavo z današnjimi časi. Olimpija je pred 50 leti postala jugoslovanski mladinski prvak. »Mojemu kolegu Lanu Brenku sem še danes hvaležen za vse uporabne žoge, s pomočjo katerih sem postal član mladinske reprezentance,« Žorga ni pozabil prijatelja, ki mu je pomagal med elito. Sprva sta bila oba mladinska reprezentanta (leta 1965, selektor je bil Ranko Žeravica). Čez tri leta so z generacijo Iva Daneua in Petra Skansija osvojili srebro na olimpijadi v Mehiki, leta 1970 svetovni naslov, potem pa leto za tem še srebrno odličje na evropskem prvenstvu. V Olimpiji je imel številne trenerje. Z izbranimi besedami govori o dr. Miku Pavlovič in poletju, ki ga je z njim preživel pod koši. Manj lepe spomine ima na Lazarja Lečića. Z njim se je tako sporekel, da je leta 1974 za nekaj mesecev zapustil Olimpijo. »Nisem prenašal trenerjev, ki so uporabljali žaljivke,« izvemo, kako je izbruhnil spor. V tem času je prišel klic iz Celja, Žorgo so vabili, naj pride za trenerja. Izziv je sprejel in Celjane vodil štiri mesece, na dveh tekmah je bil tudi trener izjemno nadarjenega Zmaga Sagadina. Pozneje si je Sagadin težje poškodoval koleno in sklenil igralsko kariero.
Zvezdniške trenutke so Žorga in soigralci doživeli leta 1970, ko so na domačem prvenstvu postali svetovni prvaki. »Olimpija je bila državni prvak, pa še svetovni prvaki smo bili. Tudi televizija je začela spremljati košarko, ki je doživela pravi razmah. Igralci smo bili znani, vsak ti je hotel plačati pijačo. Hitro bi postal kronik, če bi vsako spil,« v smehu opiše evforijo, ki je zajela državo leta 1970, ko so postali svetovni prvaki. »Zelo čustveno je bilo, ko smo dobili medalje. Potem smo pomahali gledalcem in stekli v častni krog. Pa ljudje niso še hoteli domov. Predlagal sem, da naredimo še en krog. To je bil trenutek, ko sem se zavedel, da je enkraten in neponovljiv,« Aljoša nadaljuje o zmagoslavju v Ljubljani. V Hotelu Lev so nazdravili, drug dan pa z vojaškim letalom poleteli v Beograd, da jim je čestital še predsednik države Josip Broz - Tito. Žorga ne skriva, da sta bila takrat šport in politika tesno povezana. »Svetovnega prvenstva in razvoja košarke v Sloveniji ne bi bilo, če ne bi bil inženir Kristančič dober prijatelj s Stanetom Dolancem, ki je bil takrat eden najvplivnejših ljudi v državi,« nadaljuje Žorga.
Pomoč z nasveti
Tudi danes je Aljoša dokaj pogost gost v dvorani Stožice, dogajanje v Olimpiji pa mu ni pogodu. »Ljudje si želijo gledati domačo ekipo, predvsem pa vrhunsko košarko. Žal denarja za to primanjkuje. To je pesem, ki jo poslušamo ves čas. Podjetja prehajajo v roke tujcem, denarja za šport bo še manj,« zgroženo ugotavlja. Najlepše spomine ima na čase, ko je Olimpijo vodil Zmago Sagadin, ko so se zmaji borili za vrh v Evropi in ligi ABA. Žorga je tudi 25 let sedel v upravnem odboru kluba, kjer je sokreiral Olimpijino pot. Danes pa ga mika, da bi stopil do kakšnega košarkarja in mu svetoval. V prvi vrsti Blažu Mahkovicu. »V njem vidim velik potencial. Ob koncu sezone je kar obsedel, morda je bil poškodovan ali mu trener ni zaupal. Blaž je skorajda kompleten igralec – je hiter, premore levi in desni prodor. Majhna je razlika med vrhunskimi in povprečnimi. Prav je, da igralci izkoristijo svoj potencial,« opozarja Aljoša Žorga, ki ga poprosimo za primerjavo košarke danes in leta 1970. »Moram biti kar odkrit, danes se igra bolje in hitreje. Košarkarji so izjemni atleti. Precej delajo z utežmi, imajo tudi boljšo prehrano kot mi. Včasih si lahko igral le, če si bil dober strelec, danes pa lahko igraš košarko, če si dober atlet,« iskreno pove. Obča slovenska košarkarska realnost ga ne bega ali skrbi. »Vesel sem, da se na pet ali pa deset let konstantno rojevajo pravi asi. Prej Lorbki, potem Goran Dragić, zdaj imamo Luko Dončića, vesel sem,« nadaljuje Žorga. Nekdanji as Olimpije še vedno upa, da bo Slovenija enkrat na velikem tekmovanju zaigrala v popolni in najboljši zasedbi. Košarkarje razume, kje si služijo cekine in kdo jim reže kruh. V isti sapi pa jim trka na vest in jih opozarja, da si Slovenci kot narod indentiteto gradimo skozi šport. Tudi o tem pogosto govori z nekdanjimi soigralci in prijatelji, s katerimi se redno dobiva v Ljubljani v SportCaffeju pri Nebojši Macuri, zadnja tri leta pa so pri Kozini tudi silvestrovali. Pridružil se jim je trenerski mag Bogdan Tanjević.
Ne Avstriji in Nemčiji
K naglemu koncu kariere Aljoše Žorge so prispevale tudi težave s hrbtenico. Ko je pri 29 letih končal študij in kariero, je imel še nekaj ponudb iz tujine. A se za nekaj dinarjev več ni splačalo v Nemčijo ali Avstrijo, z ženo Lučko sta si ustvarila družino. Vodil je tudi ljubljanska Maximarket in Emono.
Vnukinja kot ded
Žorgova hči in sin se nista toliko zapisala košarki, kot se je Aljoševa vnukinja Nives Žorga. Petnajstletnica vadi pri Iliriji, ded pa je navdušen nad njenim entuziazmom in predanostjo.
