»Spet želim igrati košarko!« nam je odločno povedala 21-letna srbska košarkarica, nasmejana Nataša Kovačević, s katero smo se srečali na kampu Košarkarske zveze Slovenije v Postojni. Prišla je pokazat nekaj košarkarskih veščin, predvsem pa predstavit svojo življenjsko zgodbo.
Bila je pravi košarkarski biser in ponos Srbije. Pred dvema letoma je zapustila obubožane domače klube (igrala je za Partizan, Crveno zvezdo in Voždovac) in se preselila v finančno precej močnejši in tekmovalno ambicioznejši Györ. Na Madžarskem je začela pisati novo poglavje v svoji karieri, a ta je bila surovo prekinjena. Usodnega 7. septembra 2013 se ji je življenje obrnilo na glavo. Njena ekipa se je odpravila na prijateljsko tekmo v bližnji Sopron, toda tja ni prispela: v hudi prometni nesreči sta umrla trener Akos Fuzy in direktor kluba Peter Tapodi. Večina igralk jo je odnesla s podplutbami in udarci, Nataši pa so morali amputirati levo nogo pod kolenom.
»Imela sem izjemno podporo prijateljev in družine. Na srečo mi ni manjkalo pozitivne energije,« se spominja prvih dni po nesreči in prihodu v Beograd, kjer je morala začeti znova. Trma in volja sta jo gnali naprej. Tako odločno in hrabro, da je bila s protezo oktobra lani, dobro leto po nesreči, že na treningu. V Franciji, kjer je preživela lep čas na okrevanju in rehabilitaciji, je metala na koš. Še več, na francoski tekmi zvezd je marca letos prvič zaigrala. Pred dvema tednoma pa je njej v čast organizacija Fiba Europe v Budimpešti organizirala revialno tekmo. Nataša je igrala v obeh ekipah, po en polčas za vsako. V prestolnici Madžarske so jo bodrili tudi nekdanji asi pod košem Rašo Nesterović, Jorge Garbajosa, Arvidas Sabonis, Jiři Zidek, Dejan Tomašević in Dejan Bodiroga.
»Vedela sem, kaj mi Fiba pripravlja. Nisem igralka, ki bi imela tremo, a tokrat jo je bilo nekaj ob pogledu na seznam legend, ki so prišle zaradi mene na Madžarsko,« Nataša ne skriva hvaležnosti.
Ob takem tempu ni izključeno, da se vrne v profesionalne košarkarske vode. Pravi, da se s protezo počuti povsem udobno. »Ko tečem, skačem, ne čutim bolečin. Dejansko lahko počnem vse, kar od mene zahteva košarka,« razkrije. Prizna pa, da ima nekaj zavor v glavi, a s temi se bo morala še spoprijeti. »Začela bi v Srbiji, potem bom videla, kam lahko sežem,« se zaveda, da ne bo lahko. A tudi ne poceni. »V protezi so delci, ki se hitro obrabijo. Težko jih bom kupovala vsak mesec. Upam, da bom postala promotorka katerega od podjetij, ki izdelujejo take proteze. Potem bo lažje,« se sogovornica nadeja ugodne rešitve. Tega ji želimo tudi mi.
Ponosna na soigralke
»Ženska košarka je zelo priljubljena, moje nekdanje soigralke so postale evropske prvakinje. Verjamem, da jo bo še več mladih deklet začelo igrati. Pa saj se vidi že danes, igrišča so polna,« je Nataša ponosna na nekdanje reprezentančne kolegice, ki so na evropskem prvenstvu z zmago proti Franciji poskrbele za veliko presenečenje. Selektorica Srbije je sicer Marina Maljković, hči nekdanjega slovenskega selektorja Božidarja Maljkovića.
Napisala bo knjigo
Nataša načrtuje napisati knjigo o svoji življenjski zmagi. K temu jo je spodbudil kar predstavnik srbske košarkarske zveze Dejan Bodiroga, ki ji je v Budimpešti po koncu revialne tekme podaril knjigo z naslovom Lepota igre. Ta ima le platnici, znotraj je nepopisana. Bodiroga pričakuje, da bo prazne strani s svojo zgodbo popisala Nataša.
